OSONČJE

GALAKSIJE
IN ZVEZDE

VESOLJE

ŽIVLJENJE

POTOVANJE

NA MARS

POJMOVNIK

ALI SMO SAMI V TEMINI?

Kakšna izguba prostora! Tolikšno Vesolje
in le en sam planet poln življenja. Ali res?
Zato iščemo brate po razumu. Iščemo jih
in se jih bojimo, ker nas je strah neznanega.
A še bolj strašno bi bilo spoznanje,
da smo sami sredi temine, ki jo razsvetljujejo
drobna sonca in silne galaksije.

NASELJIVI ZVEZDNI SISTEMI
NASELJIVOST ALI HABITABILNOST

STABILNE ORBITE IN DVOJNI ZVEZDNI SISTEMI
NASELJIVE CONE OKROG ZVEZD
GALAKTIČNA NASELJIVA CONA
OBLIKOVANJE NASELJIVIH PLANETOV
EKSCENTRIČNOST ORBITE
JE KDO TAM ZUNAJ?
METAN KOT OSNOVA ZA ŽIVLJENJE (v pripravi)

NASELJIVI ZVEZDNI SISTEMI
Zanesljivo vemo, da življenje obstaja na tretjem planetu od Sonca, na Zemlji. Vse ostalo so zaenkrat samo spekulacije. A nas vendar zanima, če bi bilo mogoče še kje najti planet poln življenja. Danes si lahko zamišljamo, da obstaja življenje le na planetih, ki so podobni Zemlji. Če pogledamo zvezdno mapo najbližjih zvezd, ugotovimo, da nobena izmed njih ni podobna našemu Soncu, temveč se vsaka razlikuje. Te razlike niso velike, so pa posebne in s tem se možnost za nastanek planeta, ki bi omogočal življenje zelo zmanjša.
Sonce ima nekaj prav posebnih značilnosti:
  • Sonce je samska zvezda, čeprav ima veliko zvezd eno ali več spremljevalcev ali sozvezd. To je dobro za Zemljo, ker imajo planeti okrog samskih zvezd bolj stabilno orbito in stabilne druge pogoje. Okoli večkratnih zvezd planeti krožijo po zamotanih in neenakomernih krožnicah.
  • Sonce je med 10% najmasivnejših zvezd v bližnji okolici in ni niti preveč hladno. Je svetla zvezda, ki pa spet ni preveč masivna, da bi njeno gorivo zgorelo prej, preden se je pričelo življenje na Zemlji. Življenje na podlagi ogljika je prvotno atmosfero iz ogljikovega dioksida spremenilo v kisikovo atmosfero.
  • Sonce vsebuje za okrog 50% več težkih elementov kot druge zvezde njegove starosti in tipa. Ima pa samo tretjino njihove spremenljive svetilnosti. To je zelo dobro, saj so elementi težji od vodika nujno potrebni za oblikovanje čvrstih ali terestrialnih planetov. Prav tako lahko večji sončni izbruhi škodijo življenju in ga uničijo z močno radiacijo.
Slika na levi strani je bila posneta marca 1996 in prikazuje pline s temperaturo 1,5 milijona C na zunanji atmosferi ali koroni. Prav tako so vidni trakovi magnetnega polja, saj se drobni plinski delci razporejajo vzdolž silnic. Slika v sredini prikazuje Sonce slikano z rendgenskimi žarki (X-žarki) februarja 1994. Svetle cone prikazujejo močnejše izbruhe rentgenskih žarkov. Slika na desni je slikana z valovno dolžino H-Alpha. Ta valovna dolžina je skoraj enaka valovni dolžini rdeče svetlobe in jo vodik v celoti absorbira. Tako je Sonce vidno v preostali svetlobi. Temne strukture so sončne pege, ki so hladnejše od površja.

Seveda je jasno, da ni nobena zvezda natančno takšna kot naše Sonce. Zato so znanstveniki pričeli iskati primerne zvezde, ki bi omogočale življenje. Pričeli so iskati meje življenja in primerna okolja za njegov obstoj. Področje, kjer je življenje možno, so imenovali naseljivost ali habitabilnost.


NASELJIVOST ALI HABITABILNOST
Na vrh strani
V septembru 2003 je astrobiologinja (astronom, ki so ukvarja z možnostjo življenja na drugih planetih) Maggie Turnbull iz Univerze Tucson v Arizoni pregledala 5.000 zvezd v naši soseščini do 100 svetlobnih let daleč. Izluščila je 30 zvezd (med njimi Chara, 18 Scorpii in 37 Geminorum), ki so se pokazale kot najboljši kandidati za naseljivost. Konec prejšnjega stoletja se je odvijal projekt SETI (Search for Extraterrestrial Intelligence) ali iskanje zunajzemljske inteligence. Vendar projekt ni dal nobenega rezultata v obdobju 30 let. Problem je bil ta, ker je nebo ogromno in tudi anteno so usmerjali zgolj slučajno.

Zato so se znanstveniki odločili, da najprej naredijo seznam možnih lokacij v vesolju, kjer se nahajajo zvezde, ki omogočajo naseljivost. Za delo bi uporabili nov teleskop Allen Telescope Array in projekt iskanja zemlji podobnih planetov (Terrestrial Planet Finder) bi naj bil končan leta 2005. S pomočjo teleskopa so pričeli iskati v različnih spektrih »odtise« vode ali kisika. Prav tako predvideva Evropska vesoljska agencija ESA leta 2013 izstrelitev v krožnico okoli Zemlje šest satelitov-teleskopov, ki bi jih računalniško povezali v enoten sistem in tako dobili izredno močan instrument za opazovanje vesolja. Končni cilj je, da bi pregledali okrog 18.000 zvezd, ki ležijo v krogu 450 svetlobnih let okrog našega Osončja v naši galaksiji Mlečni cesti. Naredili bodo Katalog bližnjih naseljivih zvezd. Da zvezda ustreza naseljivosti mora izpolniti določene pogoje in ti so žarčenje X-žarkov (rendgenskih žarkov), rotacija, spektralni tipi, kinematika, sestava kovin in Strömgrenova fotometrija.

Prvi izločilni pogoj je, da zvezde niso prevelike. Morajo imeti tolikšno maso, da ne zgorijo prehitro. Velike zvezde izgorevajo zelo burno in njihova življenjska doba je krajša od življenjske dobe našega Sonca. Pri tem morajo enakomerno svetiti. To je bistveno, da ima življenje čas, da se oblikuje na trdnem planetu, ki obkroža takšno zvezdo. Veliko zvezd generira dovolj svetilnosti s spreminjanjem vodika v helij v termonuklearni fuziji (zlivanju jeder). Če so 1,5-krat masivnejše od Sonca, potem izgorevajo prehitro, da bi omogočile zemeljskemu podobno življenje, da se razvije. Te zvezde trajajo največ do dve milijardi let. Tudi, če bi imele planete, ki so primerni za razvoj življenja, v svojih krožnicah, bi imelo življenje na njih premalo časa za razvoj. V tem času so na Zemlji rastline komaj osvojile kopno, živali pa so živele v praoceanih. Poleg tega je dogajanje v prostoru okrog mlade zvezde še milijardo let zelo živahno. Kometi in asteroidi bičajo površine planetov in planeti so zaradi oblikovanja še vedno precej vroči. Začetek življenja na takem planetu bi bil zelo kritičen.

Če je zvezda polovico manj masivna kot naše Sonce, bodo planeti krožili bližje zvezdi. Taka zvezda je na primer najbližja soseda Proxima Centauri. V tem primeru bodo njeni plimni valovi prisilili planet, da kroži vedno z enim licem obrnjenim k zvezdi, podobno kot kroži Merkur okoli Sonca. V tem primeru bi voda izparela s planeta prej, preden bi se življenje sploh začelo. Takšen planet je izpostavljen tudi močnim in smrtonosnim izbruhom zvezdne mase. Tako so primerne zvezde za življenje tiste, ki so velike od 0,5 do 1,5 premera našega Sonca. To so zvezde tipov F, G in K v H-R diagramu (Hertzsprung-Russell diagram). Samo te omogočajo stabilno območje Zlatolaske.


STABILNE ORBITE IN DVOJNI ZVEZDNI SISTEMI
Na vrh strani
Od zvezd, ki se nahajajo v galaksijinem naselitvenem obroču, je 65% dvojnih zvezd ali skupinskih zvezd (tri ali več zvezd kroži druga okoli druge). V dvojnem sistemu planet ne sme biti predaleč od ene izmed zvezd in ne preveč blizu centru kroženja zvezdnega dvojčka. Če ne izpolni tega pogoja, je njegova orbita nestabilna. Če planet kroži okrog ene zvezde, se k drugi ne sme približati za več kot 50% razdalje do zvezde okoli katere kroži. V tem primeru bi planet preskočil k drugi zvezdi in pričel krožiti okrog druge zvezde in potem skočil zopet nazaj k prvi.

Znanstvenike skrbijo še drugi fizikalni pogoji in sestava orbitalne ravnine dvojnih sistemov in zato dvomijo, da je veliko sistemov, ki omogočajo stabilne pogoje za kroženje planeta skozi nekaj milijard let, ki so potrebne za razvoj zemeljskemu podobnega življenja.

V večzvezdnih sistemih so mejne vrednosti razdalj med planetom in zvezdami zelo ozke in je zelo majhna verjetnost, da jih obkroža planet s tekočo vodo na površini. Torej je potrebno dvojne in večzvezdne sisteme izločiti iz področja naseljivosti.


 
Zgoraj - pogled na Haron s Plutona. Naše Sonce se zdi kot svetla zvezda. (umetniška vizija © Don Dixon)

Desno - Pogled z asteroida, lunice, ki obkroža vodnat planet. Ta kroži okrog dvojnega sončnega sistema dveh belih pritlikavk. Z ledom okovan severni pol je usmerjen vstran od obeh sonc. (umetniška vizija © Lynette Cook)


NASELJIVE CONE OKROG ZVEZD
Na vrh strani
V splošnem velja, da mora biti naseljiv planet čvrst. Lahko je to tudi večja čvrsta luna. Pomembna je sestava kamnin, ki morajo vsebovati ogljikove in silicijeve spojine. Krožiti mora v krožnici znotaj naseljive cone okrog primerne zvezde. Meje te cone so določene na podlagi agregatnega stanja vode. Planet, ki kroži bližje zvezdi bo izgubil tekočo vodo, ker se bo ta v celoti uparila in izhlapela iz planetove atmosfere. Če je planet predaleč od zvezde, je voda vsa zamrznjena, oziroma se niti ne nabere na planetovi površini ob njegovem ustvarjanju. Takšna cona v našem Osončju je od 0,95 AE do 1,37 AE (astronomske enote). Ena astronomska enota je povprečna razdalja Zemlje od Sonca.

Na notranjem robu je sončna radiacija tako močna, da vodo razbije na kisik in vodik. Čvrsti planeti imajo premajhno gravitacijsko privlačnost, da bi osvobojeni vodik zadržali, tako kot to počne naš plinasti gigant Jupiter. Voda naj bi bila na Veneri, čeprav ta leži le 0,7 AE od Sonca. To bi naj bilo zaradi zelo močnega efekta tople grede, ki vodno paro zadrži znotraj planetove atmosfere. Na zunanjem robu naseljive zone se prične ogljikov dioksid kondenzirati v suhi led in s tem preneha njegov vpliv na efekt tople grede. Zvezde v glavnem postanejo svetlejše, ko postajajo starejše. V zadnjih 4,6 milijardah let, od kar Sonce obstaja, je postalo svetlejše in porinilo središčnico naseljive cone od 0,95 AE na 1,15 AE. To se dogaja zaradi termonuklearne fuzije na Soncu in tvori se vedno več helija, zvezdnega »pepela«. Danes je Sonce svetlejše za 30% od takrat, ko se je oblikovala Zemlja. Ko bo Sonce porabilo ves vodik in ga spremenilo v helij bo preteklo še 5 milijard let. Takrat se bo spremenilo v rdečega giganta, ki po požrl zemljo. Na vsakih 1,1 milijarde let postane Sonce svetlejše za 10%. Zato bo Zemlja postala negostoljubna celo za življenje v obliki bakterij v naslednjih 500 do 900 milijonov let. Res pa je, da ima življenje sposobnosti prilagajanja in je možno, da bo to obdobje daljše.

© R.Powell - Naša najbližja zvezdna soseščina v krogu 25 svetlobnih let.


GALAKTIČNA NASELJIVA CONA
Na vrh strani
Naše Sonce je samska zvezda in kroži okrog centra galaksije po manj ekscentrični eliptični poti kot druge podobne in enako stare zvezde v Mlečni cesti. Orbita Sonca okrog galaktičnega središča je v ravni osnovnega diska galaksije in rahlo nagnjena. Ker je orbita bolj »krožna«, je bolj stabilna in preprečuje, da bi Sonce zašlo proti jedru galaksije. Tam bi mu grozile supernove. Majhen nagib orbite glede na galaktično ravan celo preprečuje galaktičnemu drobirju, da bi pritegnil Oortov oblak in bombardiranje planetov s kometi, ki bi lahko med drugim uničili življenje na Zemlji.

Le 10% galaksije Mlečne ceste zasedajo zvezde, ki ustrezajo trenutni definiciji naseljivosti. Te zvezde imajo takšno kemično sestavo in druge fizikalne in okoljske pogoje, ki omogočajo tvorbo čvrstih planetov in zemeljskemu podobnega življenja. Ta naseljiva cona v naši galaksiji je na sliki označena z zeleno barvo. © Yeshe Fenner

Sončeva krožnica je tudi zelo blizu »ko-rotacijskega« radijusa galaksije.To pomeni, da je kotna hitrost galaksijskega Orionovega kraka skoraj enaka kotni hitrosti zvezd v njemu. Rezultat je, da se Sonce izogiba pogostemu prečkanju spirale, ker bi to spet povečalo možnost trka s supernovo, ki so v kraku pogostejše. Ti nenavadno ugodni pogoji so povzročili razvoj življenja na Zemlji in pripeljali do pojava človeka na njej. Po oceni Guillerma Gonzaleza iz Iowa State Univerity je manj kakor 5% vseh zvezd v galaksiji, ki imajo za življenje tako ugodno orbito. Drugi astronomi pa pripominjajo, da imajo tako ugodne orbite bolj ali manj vse Soncu bližnje zvezde.

Sonce se torej nahaja v »palačinkastem« delu galaksije, ki ga imenujemo disk. Zvezde so skoncentrirane v disku debeline 2.000 svetlobnih let. Ta je razdeljen na »tanki disk«, ki vsebuje več relativno mladih zvezd, ki je debel do 1.500 svetlobnih let. Mlade in srednje stare zvezde so stare do pet milijard let in imajo višjo stopnjo kovinskosti (več vodika pretvorjenega v helij in vsebujejo več težjih kovin) kot zvezde v drugih galaksijinih regijah izven galaktičnega jedra, predvsem v zunanjem robu diska. Na tem robu, ki se počasi širi, se zvezde počasi izgubljajo v temi vesolja. Zvezde v tem disku nastajajo na pepelu starejših ugaslih zvezd ali supernov. Medzvezdni prostor je poln plinov in prašnih delcev, ki vsebujejo poleg vodika in helija tudi veliko težjih in celo zelo težkih kovin. Zato tukaj lažje nastane osončje, ki ima čvrste, trdne in goste notranje planete, ki so veliki kot Zemlja. Mogoče so še celo večji. Še več, orbite skoraj vseh zvezd v tem pasu so bolj krožne in rahlo nagnjene od galaktične ekliptike. Tako kaže, da je 10% vseh zvezd v Mlečni cesti takšnih, ki imajo planete na katerih se lahko razvije življenje v dobi štirih do osmih milijard let.

V preteklih tisočletjih je Sonce potovalo mimo Lokalnega medzvezdnega oblaka (LIC), ki beži stran od skupine mladih zvezd imenovanih združba Scorpius-Centaurus. V tej združbi prevladujejo zelo vroče in svetle, kratkoživeče zvezde spektralnega tipa O in B, ki bodo že v nekaj naslednjih tisočletjih postale supernove. Tako je nevarnost zaradi eksplozij supernov za življenje na Zemlji v tem trenutku majhna.


OBLIKOVANJE NASELJIVIH PLANETOV
Na vrh strani
Sedanje teorije o nastanku planetov govorijo o majhnih kamnitih grudah ali planetezimalih, ki nastanejo z lepljenjem prahu in plinov v disku porajajoče se zvezde. Take diske so astronomi že opazovali okrog na novo nastajajočih zvezd. Znotraj prašnega diska ali globule planetezimali trkajo drug v drugega in se zlepljajo v večja telesa ali protoplanete. V hladnejšem zunanjem delu diska so vse tekočine zmrznjene, prav tako tudi nekateri plini (metan) in so v obliki ledenih delcev, ki se hitro zlepijo s prašnimi delci. Hladni planetezimali se lažje združujejo v večje planete kot vroči. Če je dovolj plinov v disku, se ta prične nabirati okrog čvrstih jeder in oblikujejo se plinasti giganti kot so Jupite, Saturn, Uran in Neptun. Prav tako mlado sonce s sončevim vetrom poriva pline proti zunanjemu delu Osončja. Zato se bližje soncu tvorijo čvrsti in skalnati planeti. Seveda je dinamika tvorjenja planetov iz zvezdnega prahu zelo zapleten postopek, ki lahko pripelje do planetov različnih velikosti in oblik. Že naš sončni sistem kaže na to, saj niti eden od planetov ni podoben drugemu.

Oblika planeta je odvisna od različnih pogojev v okolici nastanka Osončja. Na oblikovanje vplivajo razpršena magnetna polja bližnjih zvezd, sestava medzvezdnega prahu, turbulence, viskoznost prahu in plinov v disku, lepljivost drobcev, napetosti med planetezimali in njihova gostota, itd. Tako doslej še ni bila narejen noben teoretični ali računalniški model, ki zmogel napovedati pogostost nastanka planetov, njihove velikosti in oblike. Julija 2003 so astronomi podali prve dokaze o gigantskih planetih izven našega Osončja in v notranjih orbitah teh osončij. Kaže, da se planeti lažje tvorijo okrog zvezd, ki imajo več težkih elementov, oz. so bolj metalitične. Nekateri preračuni in simulacije kažejo, da bi se pri vseh zvezdah približne mase, kot jo ima Sonce, oblikovalo štiri do pet čvrstih notranjih planetov v razponu od 0,4 AE (Merkur) do 1,5 AE (Mars). Zemlji podoben planet bi lahko nastal, če bi bila njegova masa med 0,5 do 2,0 zemeljske mase in bi imel premer od 0,8 do 1,3 zemeljskega premera. Če bi bil planet večji, recimo od 2,0 do 10,0 zemeljskih mas, bi imel zelo veliko gravitacijsko privlačnost in bi ob nastanku zbral več vodika in helija. Njegova atmosfera bi bila bolj podobna atmosferam plinastih gigantov in nastanek življenja ne bi bil mogoč. Če bi imel planet manj kakor 0,5 zemeljske mase, bi bil podoben Merkurju ali Marsu. Ne bi ga rešilo niti, če bi bila njegova krožnica sredi naseljive zone zvezde. Njegova gravitacija je enostavna prešibka, da bi zadržala atmosfero. Poleg tega ne bi imel notranjega vročega in stopljenega jedra, ki bi povzročal tektoniko plošč in iz skorje osvobajal ogljikov dioksid ter s tem obnavljal izgubljeno atmosfero. Pomembno je tudi raztaljeno jedro z magnetnimi lastnostmi.

Pomembna je še spremenljivost zvezdnega žarčenja in s tem povezane razdalje od zvezde v kateri planet kroži. Planet Venera ima 81% zemeljske mase, a žal leži izven naseljive cone, kot je določena s trenutno svetilnostjo Sonca. Štiri in pol milijarde let po rojstvu, je Venera še vedno pretopla, da bi bila na njej voda v tekoči obliki. Gosta atmosfera iz ogljikovega dioksida tvori močan učinek tople grede. Ta še povečuje temperaturo na površju planeta. Voda je vsa v atmosferi v obliki vodne pare. Atmosfera vsebuje še žveplasto kislino in sprejema še dodatno žarčenje s Sonca, saj skoraj nima magnetnega polja. Mogoče so bili na začetku pogoji na Veneri bolj podobni začetnim pogojem na Zemlji, vendar se je planet preoblikoval tako, da se življenje ni razvilo.


EKSCENTRIČNOST ORBITE
Na vrh strani
Znanstveniki so najprej preverjali cone naseljivosti za skoraj okrogle orbite, torej ko je ekscentričnost orbite blizu ničle (e~0). V Osončju je ta cona nekje blizu Venerine orbite in sega nekje do Marsa. Še vedno ni natančno določena, saj obstaja možnost, da so bili tudi na Marsu na začetku pogoji za nastanek življenja in prav sedaj iščemo odgovore na to vprašanje. Zemlja kroži 1 AE (astronomsko enoto = 150 milijonov kilomtrov) daleč od Sonca po skoraj krožni poti (e~0,0167).

Nekateri planeti drugih osončij se nahajajo na zelo ekscentričnih krožnicah (e > 0,3). Zato se postavlja vprašanje, kje je meja ekscentričnosti krožnice, da je planet še naseljiv. Rahlo ekscentrična krožnica Zemlje je vedno znotraj naseljive zone in spremembe klime so relativno majhne in počasne. Nekatere računalniške simulacije kažejo, da bi planet lahko bil naseljiv tudi, če bi imel zelo ekscentrično krožnico (0,3 > e > 0,7). Če bi potovala Zemlja po krožnici z e~0,3, bi bila njena krožnica med 0,7 in 1,3 AE. Velika količina vode v zemeljskih oceanih ima veliko sposobnost sprejemanja in oddajanja toplote. Pri tako ekscentrični orbiti bi bila njena najbližja točka pri Soncu bližja od Venere. Voda bi se zelo zagrela in ko bi Zemlja prišla v najbolj oddaljeno točko izza Marsa, bi se oceani ohladili. Temperatura bi bila še vedno višja kot je sedaj v zimskih mesecih v krožni orbiti. Sedanja povprečna temperatura Zemlje je 14,4 stopinj C. Pri tako ekscentrični orbiti bi narasla na 22,8 stopinj C, a to je še vedno sprejemljiva temperatura za življenje na osnovi ogljika in s presnovo na osnovi kisika.

Pri zelo ekscentrični krožnici e~0,7 bi bila orbitalna razdalja od 0,3 AE (Merkur) do 1,7 AE (izza Marsa). Zemlja bi bila še vedno naseljiva, če bi bila svetilnost Sonca manjša za 29%. Tako bi dobila prav toliko svetlobe, kot jo dobiva sedaj. Seveda bi bile poletne temperature v srednjih zemljepisnih širinah na katerih se mi nahajamo okrog 60 stopinj C in Sonce bi bilo videti dvakrat večje kot sedaj. Ledene kape bi se stopile in voda bi poplavila velike dele priobalnih pasov. Ob ekvatorju bi bilo tako vroče, da bi voda vrela. Čez pol leta, izza orbite Marsa, bi bilo Sonce videti pol manjše kot sedaj. A oceani bi zadržali temperaturo nad lediščem.

Pri ekscentričnosti nad e~0,7 bi bilo življenje še vedno možno. Vendar bi morale biti nekatere planetarne lastnosti spremenjene. Oceani bi morali imeti večjo površino. Potrebna bi bila debelejša atmosfera, kot je na primer atmosfera Venere, ki bi gladila temperaturne ekstreme. Po drugi strani pa so zelo ekscentrične krožnice planetov bolj nestabilne od okroglih. Pri tako ozkih orbitah bi prej prišlo do trkov planetov ali pa bi se planeti izrinili iz Osončja.


JE KDO TAM ZUNAJ?
Na vrh strani
Tabela na tej strani prikazuje verjetnost, da se oblikuje planet znotraj cone naseljivosti, ki je dobljena glede sedanjih astronomskih spoznanj. O planetih, kjer se življenje razvilo in prispelo do civilizacije, ki je začela z medplanetnim potovanjem, pa lahko le ugibamo. Kratek izračun z ne preveč optimističnimi ocenami razvoja življenja kaže, da je samo v naši galaksiji Mlečni cesti možnih šestnajst takšnih planetov. Večino mase vesolja predstavljajo spiralne galaksije, ki so po sestavi in obliki podobne naši galaksiji. V našem lokalni skupini galaksij je nekaj 100 galaksij, od tega okrog 30% spiralnih. Supegruča Virgo obsega nekaj 10.000 članic. Kakorkoli je življenje v vesolju redko, vendar obstaja določen odstotek za življenje primernih galaksij, zvezd in planetov. Pri tem imamo v mislih zemeljskemu podobno življenje na osnovi ogljika in kisika kot osnovo presnove. Kemija pa dovoljuje tudi druge možnosti za življenje, recimo na osnovi silicija in metana kot osnove presnove. A so še druge, vendar mnogo manj verjetne možnosti.

Koliko časa je potrebno, da neko življenje iz pramorja preide na kopno, ne vemo. Ne vemo, kolika je verjetnost, da se na koncu cikla razvoja pojavi inteligentna vrsta. Ne vemo kolikšne so možnosti, da ta vrsta odkrije in preživi verjetnost atomskega samouničenja ter zbere dovolj tehnološkega znanja za potovanje med planeti. Še mnogo težje je potovanje med zvezdami, saj so razdalje med naseljivimi osončji izredno velike.

Če vzamemo, da je premer naše galaksije 100.000 svetlobnih let in je na 16 planetih vzniknila inteligentna vrsta, ki zmore potovati vsaj med planeti, je povprečna razdalja med njimi okrog 3.000 svetlobnih let. Upoštevati moramo povprečno razdaljo galaktične cone naseljivosti, ki je na 50% premera galaksije. Torej moramo deliti 50.000 svetlobnih let s 16 in dobimo ocenjeno vrednost. Predvidevamo, da so vse primerne zvezde podobne našemu soncu in da imajo podobno orbito okrog središča naše galaksije.

Starost našega Osončja je 4,5 do 5 milijard let, življenje na Zemlji bi se naj začelo pred 4 milijardami let. Domnevamo lahko, da se je razvoj življenja odvijal podobno in bi bile vse te vrste enako stare. Seveda je možno civilizacijski razvoj pospešiti ali zavreti in je možno, da je razlika med starostmi teh civilizacij tudi po nekaj 10.000 let. V tem času lahko inteligentna vrsta odkrije veliko različnih možnosti in idej, kako premagati velika vesoljska prostranstva.

Na osnovi zgoraj naštetih predpostavk poizkusimo podati približen izračun možnosti, da v naši galaksiji Mlečni cesti obstaja inteligentna vrsta, ki potuje med planeti.

Število zvezd/planetov/civilizacij

OPIS

200.000.000.000,00 vseh zvezd v Mlečni cesti
20.000.000.000,00 10% naseljivih v pasu naseljivosti
7.000.000.000,00 od tega 35% samskih zvezd
700.000.000,00 od tega 10% podobno našemu Soncu
70.000.000,00 od tega 10% oblikovanih čvrstih planetov
7.000.000,00 od tega 10% planetov znotraj cone naseljivosti
350.000,00 od tega 5% pričelo življenje
17.500,00 od tega 5% življenje naselilo kopno
525,00 od tega 3% razvilo inteligentno obliko življenja
16,00 od tega 3% civilizacij, ki potuje med planeti

Iz zgornje tabele lahko povzamemo, da je v vsaki galaksiji le malo civilizacij, ki so osvojile medplanetno potovanje. Takšni civilizaciji rečemo "povesoljska civilizacija" (podobno kot "pomorska država"). Potovanje na večje razdalje v sosednja osončja predstavlja velik problem. Ker je možno, da se povesoljske civilizacije razvijejo v različnih eonih (desettisočletjih ali celo milijonletjih), je še manjša verjetnost, da se kadarkoli srečajo. A več o tem v poglavju WARP POGON.
 
Na vrh strani

[kazalo strani]   [pretvorba enot]   [servisna stran]   [povezave]

 

Komentarje, pripombe in vse drugo pošljite na andrej@andros.si
Vse pravice pridržane. © 2005-2008, Andrej Ivanuša, Maribor. Zadnja sprememba na tej strani: 26.07.2010