NASELJIVI ZVEZDNI SISTEMI
Zanesljivo vemo, da življenje obstaja na tretjem planetu od Sonca, na
Zemlji. Vse ostalo so zaenkrat samo spekulacije. A nas vendar zanima, če bi bilo
mogoče še kje najti planet poln življenja. Danes si lahko zamišljamo, da
obstaja življenje le na planetih, ki so podobni Zemlji. Če pogledamo
zvezdno mapo najbližjih zvezd, ugotovimo, da nobena izmed njih ni podobna
našemu Soncu, temveč se vsaka razlikuje. Te razlike niso velike, so pa
posebne in s tem se možnost za nastanek planeta, ki bi omogočal življenje
zelo zmanjša.
Sonce ima nekaj prav posebnih značilnosti:
- Sonce je samska zvezda, čeprav ima
veliko zvezd eno ali več spremljevalcev ali sozvezd. To je dobro za
Zemljo, ker imajo planeti okrog samskih zvezd bolj stabilno orbito in
stabilne druge pogoje. Okoli večkratnih zvezd planeti krožijo po
zamotanih in neenakomernih krožnicah.
- Sonce je med 10% najmasivnejših zvezd
v bližnji okolici in ni niti preveč hladno. Je svetla zvezda, ki pa spet
ni preveč masivna, da bi njeno gorivo zgorelo prej, preden se je pričelo
življenje na Zemlji. Življenje na podlagi ogljika je prvotno atmosfero
iz ogljikovega dioksida spremenilo v kisikovo atmosfero.
- Sonce vsebuje za okrog 50% več težkih
elementov kot druge zvezde njegove starosti in tipa. Ima pa samo
tretjino njihove spremenljive svetilnosti. To je zelo dobro, saj so
elementi težji od vodika nujno potrebni za oblikovanje čvrstih ali
terestrialnih planetov. Prav tako lahko večji sončni izbruhi škodijo
življenju in ga uničijo z močno radiacijo.
 |
 |
 |
Slika na levi strani je bila posneta
marca 1996 in prikazuje pline s temperaturo 1,5 milijona C na zunanji
atmosferi ali koroni. Prav tako so vidni trakovi magnetnega polja, saj
se drobni plinski delci razporejajo vzdolž silnic. Slika v sredini
prikazuje Sonce slikano z rendgenskimi žarki (X-žarki) februarja 1994.
Svetle cone prikazujejo močnejše izbruhe rentgenskih žarkov. Slika na
desni je slikana z valovno dolžino H-Alpha. Ta valovna dolžina je
skoraj enaka valovni dolžini rdeče svetlobe in jo vodik v celoti
absorbira. Tako je Sonce vidno v preostali svetlobi. Temne strukture
so sončne pege, ki so hladnejše od površja. |
Seveda je jasno, da ni nobena zvezda
natančno takšna kot naše Sonce. Zato so znanstveniki pričeli iskati
primerne zvezde, ki bi omogočale življenje. Pričeli so iskati meje
življenja in primerna okolja za njegov obstoj. Področje, kjer je življenje
možno, so imenovali naseljivost ali habitabilnost.
NASELJIVOST ALI HABITABILNOST
Na vrh strani
V septembru 2003 je astrobiologinja (astronom, ki so ukvarja z možnostjo
življenja na drugih planetih) Maggie Turnbull iz Univerze Tucson v Arizoni
pregledala 5.000 zvezd v naši soseščini do 100 svetlobnih let daleč.
Izluščila je 30 zvezd (med njimi Chara, 18 Scorpii in 37 Geminorum), ki so
se pokazale kot najboljši kandidati za naseljivost. Konec prejšnjega
stoletja se je odvijal projekt SETI (Search for Extraterrestrial
Intelligence) ali iskanje zunajzemljske inteligence. Vendar projekt ni dal
nobenega rezultata v obdobju 30 let. Problem je bil ta, ker je nebo
ogromno in tudi anteno so usmerjali zgolj slučajno.
Zato so se znanstveniki odločili, da
najprej naredijo seznam možnih lokacij v vesolju, kjer se nahajajo zvezde,
ki omogočajo naseljivost. Za delo bi uporabili nov teleskop Allen
Telescope Array in projekt iskanja zemlji podobnih planetov (Terrestrial
Planet Finder) bi naj bil končan leta 2005. S pomočjo teleskopa so pričeli
iskati v različnih spektrih »odtise« vode ali kisika. Prav tako predvideva
Evropska vesoljska agencija ESA leta 2013 izstrelitev v krožnico okoli
Zemlje šest satelitov-teleskopov, ki bi jih računalniško povezali v enoten
sistem in tako dobili izredno močan instrument za opazovanje vesolja.
Končni cilj je, da bi pregledali okrog 18.000 zvezd, ki ležijo v krogu 450
svetlobnih let okrog našega Osončja v naši galaksiji Mlečni cesti.
Naredili bodo Katalog bližnjih naseljivih zvezd. Da zvezda ustreza
naseljivosti mora izpolniti določene pogoje in ti so žarčenje X-žarkov (rendgenskih
žarkov), rotacija, spektralni tipi, kinematika, sestava kovin in
Strömgrenova fotometrija.
Prvi izločilni pogoj je, da zvezde niso
prevelike. Morajo imeti tolikšno maso, da ne zgorijo prehitro. Velike
zvezde izgorevajo zelo burno in njihova življenjska doba je krajša od
življenjske dobe našega Sonca. Pri tem morajo enakomerno svetiti. To je
bistveno, da ima življenje čas, da se oblikuje na trdnem planetu, ki
obkroža takšno zvezdo. Veliko zvezd generira dovolj svetilnosti s
spreminjanjem vodika v helij v termonuklearni fuziji (zlivanju jeder). Če
so 1,5-krat masivnejše od Sonca, potem izgorevajo prehitro, da bi
omogočile zemeljskemu podobno življenje, da se razvije. Te zvezde trajajo
največ do dve milijardi let. Tudi, če bi imele planete, ki so primerni za
razvoj življenja, v svojih krožnicah, bi imelo življenje na njih premalo
časa za razvoj. V tem času so na Zemlji rastline komaj osvojile kopno,
živali pa so živele v praoceanih. Poleg tega je dogajanje v prostoru okrog
mlade zvezde še milijardo let zelo živahno. Kometi in asteroidi bičajo
površine planetov in planeti so zaradi oblikovanja še vedno precej vroči.
Začetek življenja na takem planetu bi bil zelo kritičen.
Če je zvezda polovico manj masivna kot
naše Sonce, bodo planeti krožili bližje zvezdi. Taka zvezda je na primer
najbližja soseda Proxima Centauri. V tem primeru bodo njeni plimni valovi
prisilili planet, da kroži vedno z enim licem obrnjenim k zvezdi, podobno
kot kroži Merkur okoli Sonca. V tem primeru bi voda izparela s planeta
prej, preden bi se življenje sploh začelo. Takšen planet je izpostavljen
tudi močnim in smrtonosnim izbruhom zvezdne mase. Tako so primerne zvezde
za življenje tiste, ki so velike od 0,5 do 1,5 premera našega Sonca. To so
zvezde tipov F, G in K v H-R diagramu (Hertzsprung-Russell diagram). Samo
te omogočajo stabilno območje
Zlatolaske.
STABILNE ORBITE IN DVOJNI ZVEZDNI SISTEMI
Na vrh strani
Od zvezd, ki se nahajajo v galaksijinem naselitvenem obroču, je 65%
dvojnih zvezd ali skupinskih zvezd (tri ali več zvezd kroži druga okoli
druge). V dvojnem sistemu planet ne sme biti predaleč od ene izmed zvezd
in ne preveč blizu centru kroženja zvezdnega dvojčka. Če ne izpolni tega
pogoja, je njegova orbita nestabilna. Če planet kroži okrog ene zvezde, se
k drugi ne sme približati za več kot 50% razdalje do zvezde okoli katere
kroži. V tem primeru bi planet preskočil k drugi zvezdi in pričel krožiti
okrog druge zvezde in potem skočil zopet nazaj k prvi.
Znanstvenike skrbijo še drugi fizikalni
pogoji in sestava orbitalne ravnine dvojnih sistemov in zato dvomijo, da
je veliko sistemov, ki omogočajo stabilne pogoje za kroženje planeta skozi
nekaj milijard let, ki so potrebne za razvoj zemeljskemu podobnega
življenja.
V večzvezdnih sistemih so mejne vrednosti
razdalj med planetom in zvezdami zelo ozke in je zelo majhna verjetnost,
da jih obkroža planet s tekočo vodo na površini. Torej je potrebno dvojne
in večzvezdne sisteme izločiti iz področja naseljivosti.

Zgoraj - pogled na Haron s Plutona. Naše Sonce se zdi kot svetla zvezda.
(umetniška vizija © Don Dixon)
Desno
- Pogled z asteroida, lunice, ki obkroža vodnat
planet. Ta kroži okrog dvojnega sončnega sistema dveh belih
pritlikavk. Z ledom okovan severni pol je usmerjen vstran od obeh
sonc. (umetniška vizija © Lynette Cook) |
 |
NASELJIVE CONE OKROG ZVEZD
Na vrh strani
V splošnem velja, da mora biti naseljiv planet čvrst. Lahko je to tudi
večja čvrsta luna. Pomembna je sestava kamnin, ki morajo vsebovati
ogljikove in silicijeve spojine. Krožiti mora v krožnici znotaj naseljive
cone okrog primerne zvezde. Meje te cone so določene na podlagi
agregatnega stanja vode. Planet, ki kroži bližje zvezdi bo izgubil tekočo
vodo, ker se bo ta v celoti uparila in izhlapela iz planetove atmosfere.
Če je planet predaleč od zvezde, je voda vsa zamrznjena, oziroma se niti
ne nabere na planetovi površini ob njegovem ustvarjanju. Takšna cona v
našem Osončju je od 0,95 AE do 1,37 AE (astronomske enote). Ena
astronomska enota je povprečna razdalja Zemlje od Sonca.
Na notranjem robu je sončna radiacija
tako močna, da vodo razbije na kisik in vodik. Čvrsti planeti imajo
premajhno gravitacijsko privlačnost, da bi osvobojeni vodik zadržali, tako
kot to počne naš plinasti gigant Jupiter. Voda naj bi bila na Veneri,
čeprav ta leži le 0,7 AE od Sonca. To bi naj bilo zaradi zelo močnega
efekta tople grede, ki vodno paro zadrži znotraj planetove atmosfere. Na
zunanjem robu naseljive zone se prične ogljikov dioksid kondenzirati v
suhi led in s tem preneha njegov vpliv na efekt tople grede. Zvezde v
glavnem postanejo svetlejše, ko postajajo starejše. V zadnjih 4,6
milijardah let, od kar Sonce obstaja, je postalo svetlejše in porinilo
središčnico naseljive cone od 0,95 AE na 1,15 AE. To se dogaja zaradi
termonuklearne fuzije na Soncu in tvori se vedno več helija, zvezdnega
»pepela«. Danes je Sonce svetlejše za 30% od takrat, ko se je oblikovala
Zemlja. Ko bo Sonce porabilo ves vodik in ga spremenilo v helij bo
preteklo še 5 milijard let. Takrat se bo spremenilo v rdečega giganta, ki
po požrl zemljo. Na vsakih 1,1 milijarde let postane Sonce svetlejše za
10%. Zato bo Zemlja postala negostoljubna celo za življenje v obliki
bakterij v naslednjih 500 do 900 milijonov let. Res pa je, da ima
življenje sposobnosti prilagajanja in je možno, da bo to obdobje daljše.
 |
© R.Powell
- Naša najbližja zvezdna soseščina v krogu 25 svetlobnih let. |
GALAKTIČNA NASELJIVA CONA
Na vrh strani
Naše Sonce je samska zvezda in kroži okrog centra galaksije po
manj ekscentrični eliptični poti kot druge podobne in enako stare zvezde v
Mlečni cesti. Orbita Sonca okrog galaktičnega središča je v ravni
osnovnega diska galaksije in rahlo nagnjena. Ker je orbita bolj »krožna«,
je bolj stabilna in preprečuje, da bi Sonce zašlo proti jedru galaksije.
Tam bi mu grozile supernove. Majhen nagib orbite glede na galaktično ravan
celo preprečuje galaktičnemu drobirju, da bi pritegnil Oortov oblak in
bombardiranje planetov s kometi, ki bi lahko med drugim uničili življenje
na Zemlji.
 |
Le 10% galaksije Mlečne ceste
zasedajo zvezde, ki ustrezajo trenutni definiciji naseljivosti. Te
zvezde imajo takšno kemično sestavo in druge fizikalne in okoljske
pogoje, ki omogočajo tvorbo čvrstih planetov in zemeljskemu podobnega
življenja. Ta naseljiva cona v naši galaksiji je na sliki označena z
zeleno barvo. © Yeshe Fenner |
Sončeva krožnica je tudi zelo blizu
»ko-rotacijskega« radijusa galaksije.To pomeni, da je kotna hitrost
galaksijskega Orionovega kraka skoraj enaka kotni hitrosti zvezd v njemu.
Rezultat je, da se Sonce izogiba pogostemu prečkanju spirale, ker bi to
spet povečalo možnost trka s supernovo, ki so v kraku pogostejše. Ti
nenavadno ugodni pogoji so povzročili razvoj življenja na Zemlji in
pripeljali do pojava človeka na njej. Po oceni Guillerma Gonzaleza iz Iowa
State Univerity je manj kakor 5% vseh zvezd v galaksiji, ki imajo za
življenje tako ugodno orbito. Drugi astronomi pa pripominjajo, da imajo
tako ugodne orbite bolj ali manj vse Soncu bližnje zvezde.
Sonce se torej nahaja v »palačinkastem«
delu galaksije, ki ga imenujemo disk. Zvezde so skoncentrirane v disku
debeline 2.000 svetlobnih let. Ta je razdeljen na »tanki disk«, ki vsebuje
več relativno mladih zvezd, ki je debel do 1.500 svetlobnih let. Mlade in
srednje stare zvezde so stare do pet milijard let in imajo višjo stopnjo
kovinskosti (več vodika pretvorjenega v helij in vsebujejo več težjih
kovin) kot zvezde v drugih galaksijinih regijah izven galaktičnega jedra,
predvsem v zunanjem robu diska. Na tem robu, ki se počasi širi, se zvezde
počasi izgubljajo v temi vesolja. Zvezde v tem disku nastajajo na pepelu
starejših ugaslih zvezd ali supernov. Medzvezdni prostor je poln plinov in
prašnih delcev, ki vsebujejo poleg vodika in helija tudi veliko težjih in
celo zelo težkih kovin. Zato tukaj lažje nastane osončje, ki ima čvrste,
trdne in goste notranje planete, ki so veliki kot Zemlja. Mogoče so še
celo večji. Še več, orbite skoraj vseh zvezd v tem pasu so bolj krožne in
rahlo nagnjene od galaktične ekliptike. Tako kaže, da je 10% vseh zvezd v
Mlečni cesti takšnih, ki imajo planete na katerih se lahko razvije
življenje v dobi štirih do osmih milijard let.
V preteklih tisočletjih je Sonce potovalo
mimo Lokalnega medzvezdnega oblaka (LIC), ki beži stran od skupine mladih
zvezd imenovanih združba Scorpius-Centaurus. V tej združbi prevladujejo
zelo vroče in svetle, kratkoživeče zvezde spektralnega tipa O in B, ki
bodo že v nekaj naslednjih tisočletjih postale supernove. Tako je
nevarnost zaradi eksplozij supernov za življenje na Zemlji v tem trenutku
majhna.
OBLIKOVANJE NASELJIVIH PLANETOV
Na vrh strani
Sedanje teorije o nastanku
planetov govorijo o majhnih kamnitih grudah ali planetezimalih, ki
nastanejo z lepljenjem prahu in plinov v disku porajajoče se zvezde. Take
diske so astronomi že opazovali okrog na novo nastajajočih zvezd. Znotraj
prašnega diska ali globule planetezimali trkajo drug v drugega in se
zlepljajo v večja telesa ali protoplanete. V hladnejšem zunanjem delu
diska so vse tekočine zmrznjene, prav tako tudi nekateri plini (metan) in
so v obliki ledenih delcev, ki se hitro zlepijo s prašnimi delci. Hladni
planetezimali se lažje združujejo v večje planete kot vroči. Če je dovolj
plinov v disku, se ta prične nabirati okrog čvrstih jeder in oblikujejo se
plinasti giganti kot so Jupite, Saturn, Uran in Neptun. Prav tako mlado
sonce s sončevim vetrom poriva pline proti zunanjemu delu Osončja. Zato se
bližje soncu tvorijo čvrsti in skalnati planeti. Seveda je dinamika
tvorjenja planetov iz zvezdnega prahu zelo zapleten postopek, ki lahko
pripelje do planetov različnih velikosti in oblik. Že naš sončni sistem
kaže na to, saj niti eden od planetov ni podoben drugemu.
Oblika planeta je odvisna od različnih
pogojev v okolici nastanka Osončja. Na oblikovanje vplivajo razpršena
magnetna polja bližnjih zvezd, sestava medzvezdnega prahu, turbulence,
viskoznost prahu in plinov v disku, lepljivost drobcev, napetosti med
planetezimali in njihova gostota, itd. Tako doslej še ni bila narejen
noben teoretični ali računalniški model, ki zmogel napovedati pogostost
nastanka planetov, njihove velikosti in oblike. Julija 2003 so astronomi
podali prve dokaze o gigantskih planetih izven našega Osončja in v
notranjih orbitah teh osončij. Kaže, da se planeti lažje tvorijo okrog
zvezd, ki imajo več težkih elementov, oz. so bolj metalitične. Nekateri
preračuni in simulacije kažejo, da bi se pri vseh zvezdah približne mase,
kot jo ima Sonce, oblikovalo štiri do pet čvrstih notranjih planetov v
razponu od 0,4 AE (Merkur) do 1,5 AE (Mars). Zemlji podoben planet bi
lahko nastal, če bi bila njegova masa med 0,5 do 2,0 zemeljske mase in bi
imel premer od 0,8 do 1,3 zemeljskega premera. Če bi bil planet večji,
recimo od 2,0 do 10,0 zemeljskih mas, bi imel zelo veliko gravitacijsko
privlačnost in bi ob nastanku zbral več vodika in helija. Njegova
atmosfera bi bila bolj podobna atmosferam plinastih gigantov in nastanek
življenja ne bi bil mogoč. Če bi imel planet manj kakor 0,5 zemeljske
mase, bi bil podoben Merkurju ali Marsu. Ne bi ga rešilo niti, če bi bila
njegova krožnica sredi naseljive zone zvezde. Njegova gravitacija je
enostavna prešibka, da bi zadržala atmosfero. Poleg tega ne bi imel
notranjega vročega in stopljenega jedra, ki bi povzročal tektoniko plošč
in iz skorje osvobajal ogljikov dioksid ter s tem obnavljal izgubljeno
atmosfero. Pomembno je tudi raztaljeno jedro z magnetnimi lastnostmi.
Pomembna je še spremenljivost zvezdnega
žarčenja in s tem povezane razdalje od zvezde v kateri planet kroži.
Planet Venera ima 81% zemeljske mase, a žal leži izven naseljive cone, kot
je določena s trenutno svetilnostjo Sonca. Štiri in pol milijarde let po
rojstvu, je Venera še vedno pretopla, da bi bila na njej voda v tekoči
obliki. Gosta atmosfera iz ogljikovega dioksida tvori močan učinek tople
grede. Ta še povečuje temperaturo na površju planeta. Voda je vsa v
atmosferi v obliki vodne pare. Atmosfera vsebuje še žveplasto kislino in
sprejema še dodatno žarčenje s Sonca, saj skoraj nima magnetnega polja.
Mogoče so bili na začetku pogoji na Veneri bolj podobni začetnim pogojem
na Zemlji, vendar se je planet preoblikoval tako, da se življenje ni
razvilo.
EKSCENTRIČNOST ORBITE
Na vrh strani
Znanstveniki so najprej preverjali cone naseljivosti za skoraj okrogle
orbite, torej ko je ekscentričnost orbite blizu ničle (e~0). V Osončju je
ta cona nekje blizu Venerine orbite in sega nekje do Marsa. Še vedno ni
natančno določena, saj obstaja možnost, da so bili tudi na Marsu na
začetku pogoji za nastanek življenja in prav sedaj iščemo odgovore na to
vprašanje. Zemlja kroži 1 AE (astronomsko enoto = 150 milijonov kilomtrov)
daleč od Sonca po skoraj krožni poti (e~0,0167).
Nekateri planeti drugih osončij se
nahajajo na zelo ekscentričnih krožnicah (e > 0,3). Zato se postavlja
vprašanje, kje je meja ekscentričnosti krožnice, da je planet še naseljiv.
Rahlo ekscentrična krožnica Zemlje je vedno znotraj naseljive zone in
spremembe klime so relativno majhne in počasne. Nekatere računalniške
simulacije kažejo, da bi planet lahko bil naseljiv tudi, če bi imel zelo
ekscentrično krožnico (0,3 > e > 0,7). Če bi potovala Zemlja po krožnici z
e~0,3, bi bila njena krožnica med 0,7 in 1,3 AE. Velika količina vode v
zemeljskih oceanih ima veliko sposobnost sprejemanja in oddajanja toplote.
Pri tako ekscentrični orbiti bi bila njena najbližja točka pri Soncu
bližja od Venere. Voda bi se zelo zagrela in ko bi Zemlja prišla v najbolj
oddaljeno točko izza Marsa, bi se oceani ohladili. Temperatura bi bila še
vedno višja kot je sedaj v zimskih mesecih v krožni orbiti. Sedanja
povprečna temperatura Zemlje je 14,4 stopinj C. Pri tako ekscentrični
orbiti bi narasla na 22,8 stopinj C, a to je še vedno sprejemljiva
temperatura za življenje na osnovi ogljika in s presnovo na osnovi kisika.
Pri zelo ekscentrični krožnici e~0,7 bi
bila orbitalna razdalja od 0,3 AE (Merkur) do 1,7 AE (izza Marsa). Zemlja
bi bila še vedno naseljiva, če bi bila svetilnost Sonca manjša za 29%.
Tako bi dobila prav toliko svetlobe, kot jo dobiva sedaj. Seveda bi bile
poletne temperature v srednjih zemljepisnih širinah na katerih se mi
nahajamo okrog 60 stopinj C in Sonce bi bilo videti dvakrat večje kot
sedaj. Ledene kape bi se stopile in voda bi poplavila velike dele
priobalnih pasov. Ob ekvatorju bi bilo tako vroče, da bi voda vrela. Čez
pol leta, izza orbite Marsa, bi bilo Sonce videti pol manjše kot sedaj. A
oceani bi zadržali temperaturo nad lediščem.
Pri ekscentričnosti nad e~0,7 bi bilo
življenje še vedno možno. Vendar bi morale biti nekatere planetarne
lastnosti spremenjene. Oceani bi morali imeti večjo površino. Potrebna bi
bila debelejša atmosfera, kot je na primer atmosfera Venere, ki bi gladila
temperaturne ekstreme. Po drugi strani pa so zelo ekscentrične krožnice
planetov bolj nestabilne od okroglih. Pri tako ozkih orbitah bi prej
prišlo do trkov planetov ali pa bi se planeti izrinili iz Osončja.
JE KDO TAM ZUNAJ?
Na vrh strani
Tabela na tej strani prikazuje verjetnost, da se oblikuje planet znotraj
cone naseljivosti, ki je dobljena glede sedanjih astronomskih spoznanj. O
planetih, kjer se življenje razvilo in prispelo do civilizacije, ki je
začela z medplanetnim potovanjem, pa lahko le ugibamo. Kratek izračun z ne
preveč optimističnimi ocenami razvoja življenja kaže, da je samo v naši
galaksiji Mlečni cesti možnih šestnajst takšnih planetov. Večino mase
vesolja predstavljajo spiralne galaksije, ki so po sestavi in obliki
podobne naši galaksiji. V našem lokalni skupini galaksij je nekaj 100
galaksij, od tega okrog 30% spiralnih. Supegruča Virgo obsega nekaj 10.000
članic. Kakorkoli je življenje v vesolju redko, vendar obstaja določen
odstotek za življenje primernih galaksij, zvezd in planetov. Pri tem imamo
v mislih zemeljskemu podobno življenje na osnovi ogljika in kisika kot
osnovo presnove. Kemija pa dovoljuje tudi druge možnosti za življenje,
recimo na osnovi silicija in metana kot osnove presnove. A so še druge,
vendar mnogo manj verjetne možnosti.
Koliko časa je potrebno, da neko
življenje iz pramorja preide na kopno, ne vemo. Ne vemo, kolika je
verjetnost, da se na koncu cikla razvoja pojavi inteligentna vrsta. Ne
vemo kolikšne so možnosti, da ta vrsta odkrije in preživi verjetnost
atomskega samouničenja ter zbere dovolj tehnološkega znanja za potovanje
med planeti. Še mnogo težje je potovanje med zvezdami, saj so razdalje med
naseljivimi osončji izredno velike.
Če vzamemo, da je premer naše galaksije
100.000 svetlobnih let in je na 16 planetih vzniknila inteligentna vrsta,
ki zmore potovati vsaj med planeti, je povprečna razdalja med njimi okrog
3.000 svetlobnih let. Upoštevati moramo povprečno razdaljo galaktične cone
naseljivosti, ki je na 50% premera galaksije. Torej moramo deliti 50.000
svetlobnih let s 16 in dobimo ocenjeno vrednost. Predvidevamo, da so vse
primerne zvezde podobne našemu soncu in da imajo podobno orbito okrog
središča naše galaksije.
Starost našega Osončja je 4,5 do 5
milijard let, življenje na Zemlji bi se naj začelo pred 4 milijardami let.
Domnevamo lahko, da se je razvoj življenja odvijal podobno in bi bile vse
te vrste enako stare. Seveda je možno civilizacijski razvoj pospešiti ali
zavreti in je možno, da je razlika med starostmi teh civilizacij tudi po
nekaj 10.000 let. V tem času lahko inteligentna vrsta odkrije veliko
različnih možnosti in idej, kako premagati velika vesoljska prostranstva.
Na osnovi zgoraj naštetih predpostavk
poizkusimo podati približen izračun možnosti, da v naši galaksiji Mlečni
cesti obstaja inteligentna vrsta, ki potuje med planeti.
Število zvezd/planetov/civilizacij |
OPIS |
200.000.000.000,00 |
vseh zvezd v Mlečni cesti |
20.000.000.000,00 |
10% naseljivih v pasu naseljivosti |
7.000.000.000,00 |
od
tega 35% samskih zvezd |
700.000.000,00 |
od
tega 10% podobno našemu Soncu |
70.000.000,00 |
od
tega 10% oblikovanih čvrstih planetov |
7.000.000,00 |
od
tega 10% planetov znotraj cone naseljivosti |
350.000,00 |
od
tega 5% pričelo življenje |
17.500,00 |
od
tega 5% življenje naselilo kopno |
525,00 |
od
tega 3% razvilo inteligentno obliko življenja |
16,00 |
od
tega 3% civilizacij, ki potuje med planeti |
Iz zgornje tabele lahko povzamemo, da
je v vsaki galaksiji le malo civilizacij, ki so osvojile medplanetno
potovanje. Takšni civilizaciji rečemo "povesoljska civilizacija"
(podobno kot "pomorska država"). Potovanje na večje razdalje v
sosednja osončja predstavlja velik problem. Ker je možno, da se
povesoljske civilizacije razvijejo v različnih eonih
(desettisočletjih ali celo milijonletjih), je še manjša verjetnost,
da se kadarkoli srečajo. A več o tem v poglavju
WARP POGON. |