V
Babilonu so bili jeziki pomešani, pravi legenda.
A mi si v uho vtaknemo ribo-babilonko in že razumemo
vse jezike tega sveta. Kaj sveta, cele galaksije
in še več! Oboroženi z znanjem bomo zgradili čolne,
kaj čolne, vesoljske ladje in razprli tkanje dimenzij.
Skozi črvine bomo zdrveli na vse konce galaksij,
da vidimo, da otipamo, da okušamo in spoznamo.
Vsemirje za nas nima meja!
Točka v
orbiti planeta, ko je najbolj oddaljen od Sonca. Ko govorimo o
objektih, ki obkrožajo Zemljo, uporabljamo izraz apogej. Izraz
apoapsis se uporablja za orbite okoli ostalih teles - nasprotje
perihelija.
AKRECIJA
Zgostitev
prahu in plina v večja telesa, kot so zvezde, planeti in lune.
ALBEDO
Razmerje
med količino odbite in količino prejete svetlobe nekega objekta;
mera reflektivnosti ali prave svetlosti objekta (belo, popolno
odbijajoče površje bi imelo albedo 1,0; črno, popolnoma
absorbirajoče površje bi imelo albedo 0,0).
ANTIPODALNA TOČKA
Točka, ki
je natančno na nasprotni strani planeta.
ASTEROID
Tudi
PLANETOID!
Manjše čvrsto ali kamnato nebesno telo nepravilne oblike, ki kroži okoli Sonca. Je mnogo manjši kot
planet in večji kot meteoroid.
Z odkritjem večjih nebesnih teles
izza Urana v Kuiperjevem pasu, se je pričel izraz planetoid
uporabljati za tovrstna telesa. V tem smislu pomeni manjši planet.
ASTRONOMSKA ENOTA (AU, AE)
Astronomska enota (AE) = 149.597.870 km; povprečna razdalja od
Zemlje do Sonca. 1 AE je velika razdalja - pri 160 km/h bi trajalo
več kot 100 let, da bi prišli 1 AE daleč.
Mednarodno: Astronomical Unit = AE
Plinasti
ovoj planeta ali lune. Zemeljska je sestavljena pretežno iz kisika,
dušika in ogljikovega dioksida. Na Marsu je pretežno iz ogljikovega
dioksida. Na Saturnovi luni Titan je iz metana, etana in drugih
ogljikovodikov.
Na Zemlji je 1 atmosfera = 1,013 barov = 1,03 kg/cm2, normalen
atmosferski pritisk na višini morja na Zemlji.
AURORA
Tudi
AURORA BOREALIS, AURORA AUSTRALIS, SEVERNI SIJ, JUŽNI SIJ
Sij, ki nastane v planetovi ionosferi zaradi vpliva nabitih delcev s
Sonca v magnetnem polju planeta. Aurora borealis ali severni sij je
pojav, ki nastane zaradi vpliva sončnega vetra v zemljinem magnetnem
polju in zgornji atmosferi. Podobo se zgodi na južni polobli, kjer
je poznan pod imenom aurora australis ali južni sij.
ASTROMETRIJA
Astrometrija je morda najstarejša veja astronomije. Njena naloga je,
da kolikor je le mogoče natančno določi položaj in gibanje nebesnih
teles, predvsem zvezd. Že Hiparh je leta 130 p.n.š. uporabljal
aritmetično astronomijo Babiloncev in geometrijski pristop Grkov, da
bi izdelal model sončevega in luninega gibanja. Naredil je katalog
zvezd, ki jih je razvrstil po njihovi svetilnosti.
B
BAR
Enota za
merjene atmosferskega pritiska.
1 bar
= 0,987 atmosfere = 1.02 kg/cm2 = 100 kilopascalov.
Bela zvezda z visoko površinsko temperaturo in majhno svetlostjo z maso
približno enako sončevi, toda z veliko večjo gostoto.
BOLID
Ognjena krogla
(meteor), ki povzroči močan pok v atmosferi.
C
CAVUS
izdolbena, nepravilna depresija
CHASMA
kanjon
Č
Č
D
DVOJNA ZVEZDA
Dve zvezdi, ki krožita druga okoli druge okrog skupnega orbitalnega
središča. Sta središče dvozvezdnega osončja.
DVOJNI PLANET
Tudi KO-PLANET!
Dve bolj ali manj enako veliki nebesni telesi, ki krožita okrog
skupnega orbitalnega središča. V Osončju sta temu opisu najbližje
para Zemlja-Mesec in Pluton-Haron.
DIREKTNO GIBANJE
Rotacija
ali orbitalno gibanje v nasprotni smeri urinega kazalca, če gledamo
iz severnega pola Sonca (t.j. v isti smeri kot večina satelitov
Osončju); nasprotno od retrogradnega gibanja. Severni pol Sonca je
na isti strani ekliptike, kot je Zemljin severni pol. Včasih
uporabimo še pojem »progradno« kot nasprotje besedi »retrogradno«.
DISK
Vidno
površje sonca ali kakšnega drugega nebesnega telesa.
DOPPLERJEV EFEKT
Navidezna
razlika v valovni dolžini zvoka ali svetlobe zaradi gibanja vira,
opazovalca ali obeh.
E
EFEKT TOPLE GREDE
Povečanje
temperature atmosfere zaradi dostopa sončnega sevanja v atmosfero,
ki potem zavira toplotno sevanje v vesolje in nastane zaradi
prisotnosti ogljikovega dioksida v atmosferi.
EKSCENTRIČNOST
Ekscentričnost elipse planetarne orbite je razmerje med polosema
elipse. Pri opisovanju orbit planetov vedno upoštevamo linearno
ekscentričnost e.
Linearna
ekscentričnost e
Numerična
ekscentričnost ε
Ekscentričnost lahko obsega
vrednosti med 0 in 1. Pri a=b je elipsa krožnica, e=0 in ε=0. Če je
a=1 in b=0, je e=1 in ε=1.
ELIPSA
Tudi
OVAL!
Matematična geometrijska definicija: Elipsa je množica točk v
ravnini, za katere je vsota razdalj do dveh izbranih točk (gorišč)
konstantna. Ekstremne točke elipse imenujemo temena (na sliki točke
T1, T2, T3 in T4). Če je a > b, je a velika polos in b je mala
polos elipse. Točki F1 in F2 sta goriščni točki elipse.
Enačba elipse v središčni legi
Da so orbite planetov elipse in ne krogi, je prvi odkril Johannes
Kepler iz opazovanj Tycha Brahea. Sonce je v eni od goriščnih točk
elipse.
F
FOKULA
svetla
pega na soncu
FILAMENT
Steber
hladnega plina na soncu, ki je razpršen po fotosferi z magnetnim
poljem. Filament na robu Sonca, ki je viden na črnem ozadju, se
imenuje protuberanca.
FLARE
Nenaden
izbruh energije na sončevem disku, ki traja od nekaj minut do nekaj
ur, iz njega pa prihajajo delci in sevanje. Z istim pojmom
označujemo izbruh energije v galaktičnem jedru.
FOTOSFERA
Vidno
površje Sonca; sončne pege in fokule se pojavljajo na fotosferi.
G
GALAKSIJA
Tudi meglenica!
Sestoj več sto milijonov zvezd, ki so v posebnem rotacijskem in
gravitacijskem medsebojnem odnosu. Včasih so jih v teleskopih videli
kot majhne meglene diske in zato jih imenujemo tudi meglenice.
GALILEJEVE LUNE
Jupitrove
štiri največje lune: Io, Evropa, Ganimed in Kalisto. Neodvisno sta
jih odkrila Galileo in Marius (ta jih je tudi imenoval tako, kot jih
imenujemo danes).
GEGENSCHEIN
Okrogla
ali podolgovata lisa svetlobe na nebu 180 stopinj od Sonca.
Imenovano tudi nasproten blišč.
GEOSINHRONA ORBITA
Direktna,
krožna orbita z majhno inklinacijo, v kateri je satelitova orbitalna
hitrost enaka rotacijski hitrosti planeta. Vesoljsko vozilo izgleda
kakor, da "visi" nad isto točko površja planeta.
GOSTOTA
Zgoščenost nekega materiala. Merjena je v gramih na kubični
centimeter (ali kilogramih na liter). Gostota vode je 1,0, železa
7,9 in svinca 11,3.
GRANULACIJA
Vzorec
majhnih celic, ki jih vidimo na površju Sonca. Nastane zaradi
konvekcijskega gibanja vročih sončnih plinov.
H
HELIOSFERA
Del vesoljskega prostorno-časovnega kontinuuma, ki ga obvladuje zvezda
(zvezdni sestav) z vplivom lastne gravitacije in magnetosfere. Večinoma
se pojem nanaša na naše sonce.
HELIOCENTRIČNI SISTEM
Planetni sistem s Soncem v sredini.
HELIOPAVZA
Mejna površina, kjer sončni veter sreča medzvezdno snov ali sončni veter
drugih zvezd.
HIPOTEZA O GEI
Imenovana po grški boginji Zemlje Gei; govori o tem, da naj se celotna
Zemlja obravnava kot živ organizem in da biološki procesi stabilizirajo
okolje. Prvi jo je predstavil britanski biolog James Lovelock leta 1969.
HLAPI
Kot samostalnik se uporablja za imenovanje sestavin, ki so plini pri
običajnih temperaturah. V astronomiji so to vodik, helij, voda, amoniak,
ogljikov dioksid in metan.
I
INKLINACIJA
Inklinacija planetove orbite je kot med ravnino njegove orbite in
ravnino ekliptike; inklinacija satelitove orbite je kot med ravnino
njegove orbite in ravnino ekvatorja telesa okrog katerega kroži.
IONOSFERA
Področje nabitih delcev v planetovi zgornji atmosferi; ta del Zemljine
atmosfere se začne na višini okoli 40 km in se razteza do 400 km in še
več.
J
JEDRSKA FUZIJA
Jedrski proces, kjer se nekaj majhnih atomskih jeder združi v večjega,
čigar masa pa je nekoliko manjša od vsote mas prejšnjih manjših jeder.
Razlika v masi se pretvori v energijo z Einsteinovo slavno enačbo E=mc2.
To je vir Sončeve energije in tako (skoraj) vse energije na Zemlji.
K
KOMET
Tudi ZVEZDA REPATICA!
Nepravilno oblikovano nebesno telo, pretežno sestavljeno iz ledu. Okrog
sonca se giblje v zelo ekscentrični, parabolični krožnici. Ko se
približa soncu, led prične izhlapevati in tvori prašnati rep. Ta se
sveti v sončni svetlobi, sončev veter ga vedno odriva stran od sonca.
Včasih so imeli komete za posebne vrste zvezd in so jih imenovali
zvezde repatice.
KO-ZVEZDA
Zvezda, ki kroži okrog svojega glavnega, večje zvezde, podobno kot
planet. Obstaja možnost, da je ena od zvezd središče osončja (zvezda
osončnica), druga pa ne (zvezda planetnica). Lahko pa sta obe središče.
Tako osončje je kozvezdno osončje.
KENTAVER
Asteroid, ki se giblje po krožni orbiti med planeti. Možno je tudi, da
je kentaver "ugasli" komet.
KALDERA
Krater, ki je nastal zaradi eksplozije ali kolapsa vulkanske odprtine.
KARBONAT
Snov, ki vsebuje ogljik in kisik (npr. kalcijev karbonat ali apenec).
KATASTROFA
Posebno primeren izraz v zvezi z udarcem velikega asteroida.
KELVIN (K)
0 Kelvinov je absolutna ničla; voda se topi pri 273,15 K (= 0°C = 32°F);
voda vre pri 373 K (= 100°C = 212°F). (sistem je razvil William Thomson).
Planeti krožijo okrog
sonca po eliptični poti s soncem v enem od gorišč elipse.
Po opazovanjih Tycha Bracheja, ki je
domneval, da planeti krožijo po krožnicah, je Johannes Kepler
izračunal, da je njihova orbita dejansko elipsa
s Soncem v enem od njenih gorišč.
Elipsa ima dve različno dolgi
polosi. Sorazmerje med njima se imenuje
linearna ekscentričnost
elipse in jo označujemo z e. Pri krožnici je e=0, pri popolnoma
stisnjeni elipsi je e=1.
Eliptične orbite planetov so zelo
blizu krožnici. Asteroidi, kometi in nekatera druga telesa v osončju
pa imajo bolj ekscentrične orbite.
KEPLERJEV 2.zakon
Planeti krožijo po
eliptični orbiti različno hitro: hitreje, ko so bližje soncu in
počasneje, ko so dalje od njega.
Kot prvega, je Kepler tudi drugi zakon
sestavil na podlagi poizkusov in napak. Ugotovil je, da planeti ne
krožijo enakomerno hitro na vsaki točki elipse. Vendar pa za
potovanje na določenem odseku krožnice potrebujejo sorazmerno enak
čas. Na sliki levo je to shematsko prikazano. Dejstvo je, da
potrebuje planet za pot iz A v B
enak čas kot za pot iz C v D. Kako, če je razdalja med C in D večja
kot med A in B? Torej mora planet potovati različno hitro, hitreje,
ko je bližje soncu in počasneje, ko je dalje od njega.
Zeleno označeno področje shematsko
predstavlja vpliv gravitacije Sonca. Področje >Sonce-C-D< pokriva enako površino
kot področje >Sonce-A-B<. Oba gravitacijska vpliva sta enaka, vendar
je razdalja A-B mnogo krajša od razdalje C-D. Iz
tega je razvidno, da potuje planet po eliptični poti okrog sonca
hitreje, ko je bližje in počasneje, ko je bolj oddaljen od sonca.
KEPLERJEV 3.zakon
Določa razdaljo
planeta od sonca na podlagi njegove periode P2=a3.
Prva dva zakona sta Keplerja
pripeljala do tretjega. Zapisan je kot matematična formula P2=a3.
Če vemo periodo P planeta, t.j. če
poznamo njegov obhodni čas okoli sonca, potem lahko izračunamo, kako
daleč je planet od njega oddaljen. Določimo lahko njegovo veliko
polos a.
Poleg tega pa nam ta zakon pove
tudi, da imajo bolj oddaljeni planeti daljše periode kot tisti, ki
so mu bližji. Iz tega izhaja, da je njihova obhodna hitrost nižja od
bližjih planetov. To je ponazorjeno na diagramu na levi strani.
KOMA
Prah in plini, ki obkrožajo aktivno kometovo jedro.
KOMET
Srednje velik leden objekt, ki kroži okoli Sonca po zelo ekscentrični
orbiti; manjši kot planet. Ko se približa Soncu se za njim pojavi
svetleč dolg rep. Zaradi potiska sončevega vetra, je ta zmeraj obrnjen
vstran od Sonca.
KONJUKCIJA
Položaj nebesnega telesa glede na Sonce in Zemljo. Je v "v nižji
konjukciji", ko je točno med Zemljo in Soncem. Je "v višji
konjukciji", ko je na črti Zemlja-Sonce, vendar na nasprotni strani
Sonca. Ko je Zemlja "v nižji konjukciji" za opazovalca na višjem
planetu, pravimo, da je planet "v opoziciji" z Zemljine perspektive.
Slika desno prikazuje položaje planetov z ustreznimi nazivi teh
položajev.
KONVEKCIJA
Kroženje tekočine zaradi temperaturnih sprememb v prisotnosti
gravitacije; pretok toplote po tem mehanizmu.
KORONA
Najvišje področje sončeve atmosfere, ki je majhne gostote in visoke
temperature (> 1.000.000 K).
KORONOGRAF
Poseben teleskop, ki zapira pot svetlobi s sončevega diska, da se lahko
nemoteno preučujemo šibko sončevo atmosfero.
KOVINA
Ta izraz uporabljajo astrofiziki za vse elemente razen za vodik in
helij. (Opomba: ta definicija se precej razlikuje od običajne kemijske
definicije.)
KOZMIČNI ŽAREK
Izredno visoko energetsko nabit delec.
Nastane ob izredno burnih spremembah zvezd v vesolju.
KRATER
Skledasto oblikovana globel, ki je nastala zaradi udarca meteorita.
KROMOSFERA
Spodnji del sončeve atmosfere med fotosfero in korono; plast je debela
le nekaj tisoč kilometrov.
L
LUNA
Satelit glavnega, planeta. Nekateri planeti imajo več lun, nekateri so
brez njih. Naša luna je Mesec. Luna je lahko tudi večja od katerega
izmed planetov v osončju.
LUNICA
Manjša luna, nesferične in nepravilne oblike. Pretežno je to ujet
asteroid, ki kroži okrog svojega glavnega po bolj ali manj ekscentrični
krožnici. Zemlja nima nobene lunice, Mars ima dve, Fobos in Deimos,
zato pa nima nobene lune.
LAGRANGEJEVE TOČKE
LAGRANGEJEVA AVTOCESTA
Lagrange
je pokazal, da lahko tri telesa ležijo na ogliščih enakostraničnega
trikotnika, ki se vrti v svoji ravnini. Če je eno telo (vodilno) dovolj
masivno v primerjavi z ostalima dvema, potem je trikotna
konfiguracija vodilni-L4-L5 stabilna. Taka telesa se včasih imenujejo
trojanci.
Vodeče oglišče trikotnika je znano kot vodeča Lagrangejeva točka ali
L4; sledeče oglišče je sledeča Lagrangejeva točka ali L5. Kolinearno
(vzporedno) z drugima dvema telesoma so nestabilne ravnotežne točke
L1, L2 in L3, ki pa so včasih uporabne za postavitev vesoljskih
vozil (slika 1).
Nikolai Copernicus (1473 - 1543) je
sredi 15.stoletja podal za tisti čas revolucionarno idejo, da
planeti krožijo okrog Sonca. Kasneje so to potrdili še Brache,
Kepler in Galileo. Matematično je vse skupaj "začinil" Isaac Newton
(1643 - 1727), ki je na primeru dveh teles dokazal, da v vesolju vsa
mala telesa krožijo okrog večjega v eliptični orbiti z večjim v eni
izmed goriščnic elipse. Pravzaprav je razložil tri možne načine,
kako neko telo potuje skozi gravitacijsko polje. Po prvi telo potuje
v eliptični orbiti (ravnotežje dveh teles), po drugi v obliki
parabole (malo telo pade na večje) in po tretji v obliki
hiperbole (malo telo ubeži gravitaciji velikega). Na tej osnovi
se da izračunati, kje se bo posamezen planet nahajal v določenem
trenutku.
Ko pa so pričeli računati
soodvisnosti treh teles (na primer, Sonce, Zemlja, Jupiter), so
nastopile težave. Z njimi sta se spoprijela matematika Euler in
Joseph-Louis Lagrange 1736 - 1813). Našla sta rešitev, pri tem je
bil Lagrange še bolj natančen. Kdo bi si mislil, da bo njuno
teoretično delo na področju matematike in fizike bistveno vplivalo
na sodobne vesoljske polete!
Za primer si oglejmo sistem treh
teles, ki je sestavljen iz Zemlje, Lune in vesoljske ladje. Za lažje
razumevanje uporabimo določene približke, ki na izračun ne vplivajo
bistveno: vsa telesa krožijo po krožnih orbitah in gravitacijski
privlek vesoljske ladje je zanemarljiv glede na privleka drugih dveh
teles.
Newtonov prvi zakon pravi, če se
objekt giblje z določeno hitrostjo v določeni smeri, se to ne
spremeni, razen, če kakšna sila spremeni hitrost ali smer gibanja
objekta. Luna ali vesoljska ladja, ki krožita okrog Zemlje sta
očitno pod vplivom neke sile, ki spreminja njuno smer, saj bi morali
»odleteti« stran, če temu ne bi bilo tako. To je centripetalna sila,
ki ju vleče nazaj proti središču kroženja in v našem primeru je ta
sila kar zemeljska gravitacijska sila ali privlek. Po Newtonovem
gravitacijskem zakonu, je ta:
M = masa
Zemlje
G = gravitacijska konstanta
m = masa objekta, ki kroži
r = polmer (razdalja
med središčem kroženja in krožečim objektom)
Objekt, ki kroži okrog Zemlje, mora
imeti nasprotno centrifugalno silo Fc, da ne pade na Zemljo.
m = masa
objekta
v = hitrost
r = polmer
Če želimo imeti sistem v ravnotežju
(vedno kroži, ne pade na Zemljo ali ne odleti stran), morata biti
obe sili enaki in nasprotni.
Ko to preuredimo, dobimo hitrost
kroženja:
Če bi vesoljska ladja potovala z
manjšo hitrostjo, bi v spirali padla na Zemljo, če pa bi bila
hitrejša, pa bi Zemlji ušla. S to formulo lahko izračunamo tudi,
kako daleč je objekt stran od Zemlje in koliko časa potrebuje za eno
obkrožitev. Če potrebuje vesoljska ladja več časa za obkrožitev
Zemlje kot Mesec, potem je od Zemlje dalje kot naša luna.
Doslej smo zanemarili lunin
gravitacijski vpliv na vesoljsko ladjo. Zamislimo si, da vesoljska
ladja kroži tako, da je vedno na črti, ki povezuje središči Zemlje
in Lune. V tem primeru bi bila pod gravitacijskim vplivom tako
Zemlje kot Lune. Sedaj na vesoljsko ladjo delujeta dve gravitacijski
sili, ki močno slabita njeno centrifugalno silo. To pomeni, da
vesoljska ladja kroži počasneje, če bi tam ne bilo Meseca. Jasno je,
da bi nekje morali biti gravitacijski sili obeh teles v ravnotežju.
Zares, obstaja točka med Zemljo in Mesecem, kjer vesoljska ladja
kroži z isto hitrostjo kot Mesec. Ta točka se imenuje Lagrangejeva
točka. Obstajajo še štiri točke, kjer sta gravitacijski sili Zemlje
in Meseca v ravnotežju. Označene so oznako LLx na spodnji sliki 2
(LL=točka Luna Lagrange).
Slika 2 - Lagrangejeve
točke v okolici Zemlje iz sistemov Zemlja-Mesec in Zemlja-Sonce.
Točki EL pa sodita v sistem Sonce –
Zemlja in ju je našel Euler (EL = točka Zemlja /Earth/ Lagrange).
Ker kroži Mesec okrog Zemlje, se ves sistem sproti obrača in
vesoljska ladja, ki se nahaja v eni od točk, se tudi »obrača« ali
»potuje« z njim. Točke LL1, LL2 in LL3 ležijo na premici LL, ki
povezuje središči Zemlje in Meseca in jih je Euler prvi našel. LL4
in LL5 pa s točko LL3 tvorijo enakostranični trikotnik. Točki
tvorita s premico LL kot 60 stopinj, ena je pred Zemljo (vodeča) in
ena za Zemljo (sledeča). Pri tem se je pokazalo, da sta prav ti dve
točki najbolj stabilni, medtem ko je potrebno v točkah LL1, LL2 in
LL3 stalno popravljati položaj vesoljske ladje.
Točko EL1 med Zemljo in Soncem
zaseda satelit SOHO, ki opazuje sončevo aktivnost in napoveduje
nevarne sončeve izbruhe. V točki EL2 je satelit WMAP, ki v radijskem
frekvenčnem območju zbira podatke o postanku vesolja.
Vendar je v resnici zadeva še bolj
zamotana, saj v Osončju nimamo samo treh teles. Razumevanje problema
zahteva sodobno teorijo dinamičnih sistemov, ki jih je mogoče
modelirati le s pomočjo računalnikov. Ko v model vnesemo shematski
prikaz učinkov gravitacijskih privlekov, dobimo gravitacijske »hribe
in doline«. Vesoljska ladja postane podobna majhni kroglici, ki lovi
ravnotežje na vrhu gravitacijskega hriba. Ko se površina »guba« in
spreminja zaradi medsebojnih vplivov, se tudi ti »hribi«
spreminjajo. »Doline« skušajo vesoljsko ladjo pritegniti k sebi.
Model prikazuje slika 3 levo.
Opazimo lahko, da je gravitacijski
»hrib« v točkah L4 (EL4) in L5 (EL5) najbolj položen in s tem je
tudi položaj vesoljske ladje bolj stabilen. Če bi ne bilo drugih
vplivov, bi lahko vesoljska ladja vedno »počivala« na eni od teh
dveh točk.
A v sončnem sistemu imamo več
teles, ki gravitacijsko vplivajo in spreminjajo ravnotežje sil v
prostoru. Sodoben pristop k Lagragejevim rešitvam je pripeljal do
drugačnega razmišljanja in uporabe Lagrangejevih točk za vesoljska
potovanja. Iz slike je razvidno, da mora vesoljska ladja porabiti
veliko silo, da se »povzpne« na vrh gravitacijskega »hriba«. Doseči
mora t.i. ubežno hitrost. Ko se »prevali« čez hrib, prične
pridobivati hitrost in spet potrebuje mnogo goriva za zaviranje, da
se ne raztrešči na Luni ali na drugem planetu. Do oddaljenih
planetov bi morala večkrat prečiti gravitacijske »hribe in doline«,
ob tem pa se ves čas vzpenjati na »goro sončeve gravitacije«.
Za utirjenje v zemljino orbito
potrebujemo hitrost 9,7 km/s, da pridemo do točke LL1 moramo
pospešiti še za 3,15 km/s (potrebna je nekaj manjša hitrost, saj moč
gravitacije slabi z razdaljo). Za prehod iz LL1 v EL2 potrebujemo le
še dodatnih 0,014 km/s (še kolesar vozi hitreje!).
Ali je mogoče, tako kot na Zemlji
pri vzponu na hribovje, najti pot, ki bi vodila samo po
gravitacijskih vrhovih? Ali je mogoče, da bi se vesoljska ladja samo
enkrat »povzpela na hrib« na začetku potovanja, potem bi potovala le
po gravitacijskih »grebenih« ob najmanjši porabi goriva in spet na
koncu uporabila gorivo za »sestop« z gravitacijskega vrha? Da, možno
je, vendar je izračun tovrstne poti zelo zahtevna naloga tudi za
najhitrejše superračunalnike. Tako sedaj načrtujejo kar nekaj
vesoljskih plovil, ki bodo uporabile Lagrangejevo avtocesto za pot
skozi Osončje. Najbolj privlačna ideja je, da bi na LL1 locirali
vesoljsko servisno postajo. Od tu bi vesoljci ali robotske servisne
sonde popravljale in vzdrževale plovila v drugih točkah.
Prvi se je lotil izračuna poti po
gravitacijskih »grebenih« Jules-Henri Poincare (1854 – 1912), ki se
je lotil izdelave modela s tremi telesi in ugotovil, da je nemogoče
natančno določiti elemente. Vendar je odkril, da obstajajo skupine
poti, ki se obnašajo podobno. Lahko jih razvrstimo v nekakšne »cevi«
v tridimenzionalnem prostoru. Večina jih je nestabilnih, nekaj med
njimi je bolj stabilnih in vsaj ena »zelo« stabilna. Čim več teles z
gravitacijskim privlekom dodajamo sistemu, tem več je stabilnih
cevi, ki vodijo v vse smeri. Teoretično je bilo dokazano, da je
mogoče potovati iz Zemeljsko-Mesečeve »cevi« proti Jupitru. Nekje
»preklopiti« na Sončevo-Jupitrovo »cev« in priti do Jupitra
praktično brez uporabe goriva. Le trenutek »preklopa« bi moral biti
točno določen (slika 4).
Leta 1980 je matematik Martin Lo iz
NASA prvi naredil izračune, ki bi pomagali najti tovrstne
nizkogravitacijske Lagrangejeve poti. Dolgotrajni izračuni so
pokazali, da takšen sistem obstaja in je podoben krožniku špagetov.
Je dokaj stabilen in obstaja vse od začetkov nastanka našega
sončnega sistema, le točno bi ga morali izračunati. Poimenovali so
ga »medplanetarna super avtocesta« (IPS=Inter Planetary Superhighway).
Tako bi najprej izgradili vesoljsko ladjo v točki LL1 in jo ob točno
preračunanem trenutku pospešili na točko EL2. Od tam pa bi po
gravitacijski »cevi« potovala do Marsa. Točko LL1 bi torej lahko
uporabili tudi kot nekakšno ranžirno postajo.
Slika 5 - potovanje
sonde Genesis po gravitacijski avtocesti
Slika 5 prikazuje različne
gravitacijske poti, ki so jih poimenovali s skupnim imenom Genesis.
Ena med njimi 5-krat obkroži točko EL1 in se vrne na Zemljo čez
točko EL2. Druge trajektorije (poti skozi prostor) vodijo tudi izven
sistema Zemlja-Mesec. Poimenovanje te trajektorije je bilo po
vesoljski sondi Genesis. Izračun njene poti je leta 2001 nadziral
prav Martin Lo. Naloga sonde je bila zbiranje primerkov sončnega
vetra – toka majhnih delcev, ki jih v vesolje pošilja naše Sonce.
Sonda je porabila dve in pol leti za potovanje. Pri tem skoraj ni
porabila nič goriva. Imela je samo majhne potisnike za drobne
popravke poti. Bilo je podobno kakor, da bi zalučali kamen. S tem je
bilo tudi dokazano, da takšne gravitacijske avtoceste dejansko
obstajajo.
Slika 1 - shema
lagrangejevih točk sistema Sonce-Zemlja
Slika 3 - model
gravitacijskega "hribovja" s prikazom stabilnih gravitacijskih
področij okrog posameznih točk. Coriolisove sile (modro) držijo telo
v točki v ravnotežju. Gravitacijski vplivi drugih teles (rdeče) pa
telo porivajo iz ravnotežja.
Slika 4 - Lagrangejeve
gravitacijske super avtoceste ali gravitacijske cevi (špageti).
LED
Ta izraz uporabljajo planetarni znanstveniki, ko se izražajo o vodi,
metanu in amoniaku, ki se običajno pojavljajo kot tekočine, če so v
zunanjem sončnem sistemu. V tem področju so to čvrsti materiali, led.
LOČLJIVOST
Množina majhnih podrobnosti vidnih na sliki; majhna ločljivost prikazuje
le največje značilnosti, visoka ločljivost prikazuje veliko majhnih
podrobnosti.
LUNARNI MESEC
Povprečen čas med dvema zaporednima ščipoma ali polnima Lunama, ki znaša
29 dni, 12 ur in 44 minut. Imenuje se tudi sinodalni mesec.
M
MEGLENICA
Glej
galaksija
Tako so najprej imenovali galaksije, ker so jih v teleskopih videli
kot megleno, razmazano in elipsasto nebesno telo.
METEORID
Tudi
METEOROID!
Zelo majhno čvrsto ali kamnato nebesno telo nepravilne oblike.
MIKROMETEORID
Tudi
MIKROMETEOROID!
Kamnati prahec.
MAGNETOSFERA
Magnetno področje zvezde, planeta ali lune.
MAKULA
Temna pega
na Soncu.
MAGNETNI REP
Del planetarne magnetosfere, ki je potisnjen stran od Sonca s sončnim
vetrom.
MAGNETOSFERA
Prostor v vesolju, kjer magnetno polje planeta prevladuje nad sončnim
vetrom.
MAGNITUDA
Stopnja svetlosti nebesnega telesa; zasnovana je na številčni skali, na
kateri ima najsvetlejša zvezda magnitudo -1.4 in najšibkejša vidna s
prostim očesom magnitudo 6, s pravilom, da padec za eno enoto pomeni
povečanje navidezne svetlosti za faktor 2,512; imenovana tudi navidezna
magnituda.
MALI PLANETI
Kategorija planetov, okroglih teles, ki krožijo okrog sonca. Vanjo
sodijo vsa okrogla nebesna telesa, razen planetov Merkur, Venera,
Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Leta 2007 so bili
uradno priznani trije mali planeti: Ceres, Pluton in Eris.
MEDPLANETARNO MAGNETNO POLJE (IMF)
Magnetno polje, ki ga nosi sončni veter.
IMF = Interplanetary Magnetic Field
METEOR
METEORSKI DEŽ
Tudi
UTRINEK, ZVEZDNI UTRINEK,
OGNJENA KROGLA, BOLID
Asteroid ali meteoroid, ki je zašel v atmosfero in v njej zaradi trenja
izhlapel, se stopil ali izparel. Vidimo ga kot svetlo progo na nebu.
Svetla proga na nebu nastane ob
vstopu meteoroida ali majhnega ledenega delca v Zemljino ozračje.
Zelo velike imenujemo tudi ognjene krogle in bolidi.
Nebesni (astronomski) pojav, svetlobna
sled na nebu, ki nastane zaradi vdora
meteoroida
(meteornega telesa) v ozračje; traja nekaj sekund; meteoroidi
priletijo s hitrostjo okoli 60 km/s iz medplanetarnega prostora in
se zaradi trenja z zračnimi molekulami vžgejo; prižgejo se na
nadmorski višini okoli 120 km, ugasnejo na okoli 70 km; zelo svetel
meteor imenujemo bolid;
številni meteorji izhajajo iz radiantov meteorskih rojev; opazovanje
meteorjev ima velik pomen za proučevanje sestava vrhnjih plasti
ozračja.
Meteorski dež je periodično pojavljanje večjega
števila meteorjev na nebu, kar pojasnjujemo s srečanjem Zemlje z
rojem meteoroidov;
kadar pride Zemlja v njegov najgostejši (najizdatnejši) del,
opazujemo t.i. "zvezdni dež".
METEORIT
METEORITSKI DEŽ
Skala ali kamen, ki ne pripada sestavi planeta ali lune. Ostanek
meteorja, ki je preživel stik z atmosfero planeta ali lune.
Kovinsko ali kamnito telo, ki iz
medplanetnega prostora pridrvi v ozračje kot svetel
meteor,
povsem ne zgori in pade na Zemljo; mase meteoritov so od nekaj
dekakgramov do več deset ton; razlikujemo siderite, areolite,
tektite; nekateri največji kraterji na Zemlji so verjetno
nastali zaradi padca velikih meteoritov; največji takšen krater na
Zemlji je v Arizoni (premer 1200 m, globina 200 m); meteoriti padajo
tudi na druga vesoljska telesa
Meteoritski dež je padanje ("deževanje") večjega
števila manjših meteoritov na določen del Zemljinega površja zaradi
v zraku razletelega se velikega meteorita.
METEOROID
Majhen kamnit objekt, ki kroži okoli Sonca; manjši kot asteroid.
Majhen
trd delec, ki iz medplanetarnega prostora vdre v ozračje in povzroči
meteor.
MILIBAR
1/1000 bara. Normalen pritisk na višini morja je okoli 1013 milibarov.
MLADO POVRŠJE
Mlado površje pomeni, da so vidne značilnosti planetnega površja
razmeroma nedavnega nastanka, t.j. starejše značilnosti so bile uničene
zaradi erozije ali tokov lave. Mlada površja planetov imajo malo udarnih
kraterjev in so običajno raznolika in zapletena. Staro površje se skozi
geološki čas le malo spremeni. Površji Zemlje in lune Io sta mladi,
površji Merkurja in Kaliste pa stari. (Glej staro
površje)
MONS
gora (latinsko, množina: montes)
MOTITI
Povzročati odmikanje planeta ali satelita iz teoretično pravilnega
orbitalnega gibanja.
N
NEVTRINO
Osnovni delec, ki naj bi nastal v ogromnih količinah z jedrskimi
reakcijami v zvezdah. Zelo težko se jih odkrije, ker jih ogromna večina
predre skozi Zemljo, ne da bi kamnine kaj vplivale nanje.
NEVTRONSKA ZVEZDA
NIŽJI PLANET
Planeta Merkur in Venera se imenujeta nižja planeta, ker sta njuni
orbiti bližje Soncu kot zemljina orbita.
O
OBMOČJE ZLATOLASKE
ang. Goldilocks zone
Območje Zlatolaske
je tisti del nekega osončja, kjer so pogoji za nastanek življenja na
podlagi ogljika najbolj ugodni. Imenujemo ga tudi področje
naseljivosti.
Ime je nastalo
na podlagi pravljice O deklici Zlatolaski in treh medvedih (Goldilocks
and the three bears). Pravljico je prvi zapisal angleški pisatelj in
pesnik Robert Southey leta 1837. Zgodba se je hitro razširila po
svetu in jo poznamo tudi mi.
Zgodba
pripoveduje o deklici Zlatolaski, ki se je izgubila v gozdu. Prišla
je do hišice kjer so živeli trije medvedi, očka medved, mama
medvedka in mali medvedek, njun sin. Šli so na izlet, zato je bila
hišica prazna. Na mizi jih je čakalo kosilo. Ker je bila Zlatolaska
lačna, je poskusila juho iz največje skodelice. Bila je prevroča.
Tista iz srednje skodelice je bila premrzla. Tretja, v najmanjši
skodelici pa je bila ravno prav topla. Sedla je na največji stol, a
je bil previsok. Srednji je bil preširok, tretji pa je bil ravno
prave velikosti. Ker je bila utrujena, je legla v največjo posteljo,
ki je bila pretrda, srednja je bila premehka, najmanjša pa je bila
ravno prava. Kako se je zgodba končala, ste verjetno že slišali.
A prav to, da so
bili za Zlatolasko ravno pravi vsi pogoji, so dali ime področju
okrog nekega sonca, kjer so vsi pogoji ravno pravi, da so najboljši
za nastanek življenja.
OZVEZDJE
Namišljena povezava zvezd na nebu, zvezdna slika mitološkega bitja.
Astrološka in prerokovalska povezava zvezd glede na njihovo vidno
manifestacijo (svetilnost) brez dejanske povezave. Te zvezde so
astronomsko na ogromnih razdaljah. Se uporablja tudi v astronomiji kot
orientacija za lažje iskanje opisanih zvezd na nebesnem svodu.
OSONČJE
Tudi SONČNI SISTEM!
Sestav nebesnih teles, ki ga tvorijo osrednja zvezda (dvojna zvezda,
so-zvezdje), planeti, lune, lunice, drugi sateliti, planetni obroči,
kometi, asteroidi in drugi objekti, ki so del heliosfere osončja. Naše
osončje imenujemo preprosto Osončje.
OCEANUS
Dobesedno "ocean"; v resnici velika krožna ravnina
na planetu.
OGNJENA KROGLA
Meteor, ki je svetlejši od magnitude -3
OPOZICIJA
Višji planet je "v opoziciji", ko je na črti Sonce-Zemlja dalje stran od
Sonca kakor Zemlja. Takrat je običajno na najmanjši razdalji od Zemlje
in je takrat tudi najbolje viden. Glej tudi
KONJUKCIJA
OVOID
Jajcu podobna oblika nebesnega telesa.
P
PARALAKSA
slika 1
slika 2
RAZDALJA DO
ZVEZD
Poglejmo sliko 1 na levi. Ali lahko
povemo, katera zvezda A ali B, je bližje? Možno sta dva odgovora.
Zvezda A je mnogo večja od zvezde B in je torej bližje. Ali pa,
zvezda A je svetlejša od zvezde B in je torej zvezda B bližje.
Torej, kateri odgovor je pravi? Pravzaprav, nobeden!
Pravi odgovor dobimo, če zvezdi
opazujemo dalj časa. Slika 1 je bila posneta januarja, slika 2 pa
julija istega leta. Vidimo, da se je zvezda B »premaknila« glede na
ozadje. Kaj nam ta zamik pove?
PARALAKSA
Odgovor je, da je ta navidezni
pomik nastal zaradi kroženja Zemlje okrog Sonca. Ta navidezni zamik
imenujemo paralaksa.
Naredimo eksperiment s palcem na
roki in očesoma. Iztegnemo roko in dvignemo palec. Pogled usmerimo
na oddaljen objekt. Ko zamižimo na levo oko, se nam zdi, da se je
palec zamaknil v levo. Ko zamižimo na desno oko, pa se zdi, da se je
palec umaknil v desno smer.
Paralakso je predvidel že Kopernik
v svojem heliocentričnem modelu, a je s prostim očesom ni mogel
zaznati. Tudi Galileo s svojim teleskopom paralakse ni zaznal,
vendar je pravilno menil, da je to zato, ker so zvezde zelo daleč.
Prve meritve paralakse so bile narejene šele leta 1838.
Gornja skica prikazuje navidezni
pomik zvezde glede na bolj oddaljene zvezde v ozadju opazovanega
področja. Seveda skica ni v pravem merilu in je dejanski kot
paralakse p zelo majhen. Ker je tako majhen, lahko naredimo
približek za majhne kote:
tan p ≈ p
Predpostavimo torej, da je razdalja
Zemlja – zvezda B enaka razdalji Sonce – zvezda B, in obe razdalji
označimo kot d. Oznaka 1AE je ena astronomska enota in predstavlja
razdaljo Zemlje od Sonca, ki je 150 milijonov kilometrov (natančno
149.597.870 km).
Ker so zvezde zelo daleč, je že kot
1 stopinje mnogo prevelik. Zato uporabljamo manjšo enoto ločno
sekundo (arcsec ali "). V kotu velikosti 1 stopinje je 60 ločnih
minut, vsaka ima 60 ločnih sekund. Torej velja:
Iz povedanega izhaja, da je zvezda
B bližje od zvezde A. Zvezda B se je navidezno premaknila, medtem ko
zvezda A navidezno miruje glede na nebesno ozadje.
Še to: Mesečeva paralaksa oklepa
kot p okrog ½ stopinje ali 30 ločnih minut. Mesečev kotni premer je
30 x 60 = 1800 ločnih sekund.
Kako lahko uporabimo
(trigonometrično) paralakso, da izračunamo dejansko razdaljo do
zvezde B? Glej PARSEK
PLANET
Čvrsto (kamnato) in/ali plinasto nebesno telo sferične oblike, ki kroži
okrog svojega glavnega, zvezde. Zemlja je kamnati planet, Jupiter je
plinasti planet.
PLANETOID
Manjši
planet. Ne zamenjevati z izrazom mali planet.
PARSEK
Astronomska enota; en parsek (pc) = 206.265 astronomskih enot (AE) =
3,26 svetlobnega leta (ly)
Čim bližje je zvezda, tem večji je
kot p. Za lažje računanje so astronomi določili novo enoto za
merjenje razdalj. Imenovali so jo parsek in predstavlja razdaljo med
Soncem in točko v prostoru, kjer ima kot p vrednost natančno eno
ločno sekundo, oziroma 1/3600 kotne stopinje. Tako dobimo osnovno
formulo:
Razdalja d (v parsekih) = 1 / kot
paralakse p (v arcsec)
d = 1 / p
Ko so skušali izmeriti kot, so
ugotovili, da je tudi ta majhna enota zelo velika. Tudi za najbližje
zvezde je kot manjši od ene ločne sekunde (p < 1,0 arcsec). Potrebne
so bile zelo natančne meritve. Pri tem so morali upoštevati lom
svetlobe v zemeljski atmosferi (refraction) in vidljivost, ki je
odvisna od čistosti zraka in še nekaterih pogojev (seeing).
Ker merimo položaj zvezde dvakrat
na leto v zamiku 6 mesecev, je tudi iz skice vidno, da je kot zamika
posamezne zvezde 2p in je tako razdalja potem 2 parseka.
KAKO DALEČ JE EN PARSEK?
Tangens ene ločne sekunde je 4,85
10-6. Za eno od stranic računskega trikotnika uporabimo razdaljo med
Soncem in Zemljo, ki je 1 AE ali okrog 150 milijonov kilometrov.
Razdalja d je potem ena astronomska enota ulomljena s tangensom ene
ločne sekunde in znaša približno:
1 parsek (pc) = 30,8 milijonov
milijonov kilometrov
1 parsek (pc) = 206.265 astronomskih enot (AE) =
3,26 svetlobnega leta (ly)
Večinoma ljudje menijo, da
astronomi merijo razdalje v svetlobnih letih. Svetlobno leto je
razdalja, ki jo svetloba prepotuje v enem letu. Svetloba potuje s
hitrostjo 299.792,00 km/sek. Torej prepotuje v enem letu 299.799 x
60 x 60 x 24 x 365 = 9.454.240.512.000,00 kilometrov, torej skoraj
10 milijonov milijonov kilometrov. 1 parsek je okrog 3,264..
svetlobnih let. Zakaj se torej razdalja meri v parsekih in ne v
svetlobnih letih. Preprosto, ko določimo paralakso, lahko po gornji
formuli takoj izračunamo razdaljo.
V tem trenutku je Soncu najbližja
rdeča pritlikava zvezda razreda M5, poimenovana Proxima Centauri.
Njena paralaksa je 0,772 ločne sekunde. Razdalja je torej
D = 1 / 0,772 = 1,295.. parseka (pc)
To je potem enako 4,23..
svetlobnega leta. Druge zvezde so še dalje. Najbolj svetla zvezda,
Sirius, ima paralakso 0,375" in je oddaljena 2,67 pc ali 8,7
svetlobnih let. Naše Sonce je od središča galaksije oddaljeno 8 kpc
(kiloparsekov) = 8.000 pc. Naši galaksiji najbližja sosednja
galaksija je M31 Andromeda. Oddaljena je 725 kpc.
Za današnja plovila je tudi
razdalja do najbližje zvezde nepremostljivo velika. Najhitrejše
plovilo, ki je izdelek človeških rok, je sonda New Horizons, ki leti
proti Plutonu. Njena hitrost je 75.600 km/h. S to hitrostjo bi
Proximo Centauri dosegla v približno 60.300 letih.
(ali "pastirska luna") satelit, ki oblikuje planetni prstan z
gravitacijskimi silami.
PERIHELIJ
Točka v orbiti planeta, ki je najbližja Soncu. Ko govorimo o objektih
okoli Zemlje, govorimo o perigeju; izraz periapsis se uporablja za
orbite okoli ostalih objektov. To nasprotni pojem od afelij.
PLAGE
Svetlo področje v sončevi kromosferi.
PLANET
Objekt, ki kroži ali orbitira okrog zvezde (ali več zvezd), obenem ni
rjava pritlikavka in je večji od asteroida. Je okrogle oblike nastale
zaradi gravitacijskega delovanja. Poznamo PLANETE in MALE PLANETE. V
našem osončju so planeti Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter,
Saturn, Uran in Neptun. Vsa ostala telesa okrogle oblike so MALI
PLANETI. Konec leta 2007 so v tej kategoriji uradno Ceres, Pluton in
Eris.
PLIMNO SEGREVANJE
Torno segrevanje satelitove notranjosti zaradi krivljenja, ki ga
povzročajo gravitacijske sile matičnega planeta in/ali gravitacijske
sile sosednjih satelitov.
POLMER SINHRONE ORBITE
Polmer orbite, pri kateri je perioda satelitove orbita enaka rotacijski
periodi planeta. Sinhron satelit z orbitalno inklinacijo nič (v ravnini
planetovega ekvatorja) ostaja nepremičen na nebu iz perspektive
opazovalca na površju planeta (take orbite se uporabljajo za
komunikacijske satelite).
PROTUBERANCA
Steber razmeroma hladnega plina v sončevi koroni, ki izgleda svetlo, ko
jo gledamo na robu Sonca proti črnini vesolja.
R
RIBA BABILONKA
Riba babilonka pomeni univerzalni prevajalnik v vse svetovne
jezike. Ime je dobila po opisu iz knjige Douglasa Adamsa. Je "živo"
bitje, ki si ga vtaknemo v uho in z njo razumemo vse govorjene jezike
v vesolju.
Riba babilonka je po "Štoparskem vodniku po Galaksiji" majhna
rumena ribica, podobna pijavki, in je bržkone najbolj čudna stvar v
vesolju. Hrani se z možgansko energijo, ki pa je ne črpa iz nosilca,
pač pa iz bitij okoli njega. Iz te energije vsrkava vse podzavestna
mentalne frekvence in se z njimi hrani. V možgane nosilca izloča
telepatsko matriko, v katero združi mentalne frekvence z živčnimi
signali, ki jih pobere iz centra za govor, od koder izvirajo.
Praktična posledica vsega tega je, da z babilonko v ušesu pri priči
razumete vse, kar pride do vas v obliki kakršnegakoli govora. Besede,
ki jih slišite, so dekodirana matrika, ki jo je v vaše možgane
izločila babilonka...
(Douglas Adams, Štoparski vodnik po Galaksiji,
prevedel Alojz Kodre, TZS Ljubljana 1988, stran 45)
RDEČA ORJAKINJA
zvezda z nizko površinsko temperaturo in premerom, ki je izredno velik v
primerjavi s Soncem.
RELATIVNOSTNA TEORIJA
Postavil jo je Albert Einstein. Ta bolj natančno opisuje gibanja teles v
močnih gravitacijskih poljih ali blizu svetlobne hitrosti kot pa Newtonova
mehanika. Vsi poizkusi do sedaj potrjujejo napovedi v teoriji do visoke
stopnje natančnosti.
RESONANCA
stanje, kjer je orbitirajoči objekt predmet periodičnega gravitacijskega
motenja z drugim.
RETROGRADNO GIBANJE
Rotacija ali orbitalno gibanje v smeri urinega kazalca, če gledamo iz
severnega pola Sonca; nasprotje od direktnega ali progradnega gibanja.
ROB, HALO
zunanji rob vidnega diska nebesnega telesa
ROCHEJEVA MEJA
ROCHEJEV POLMER
najbližja razdalja tekočega ali plinastega telesa
(satelita), ki lahko kroži okoli
glavnega telesa (prvega), ne da bi ga raztrgale plimne sile. Trdno telo lahko
obstaja znotraj Rochejeve meje, če plimne sile ne presegajo strukturalne
moči.
Rochejeva meja se izračuna z enačbo
(leva za togo okroglo telo in desna kot približek za sferično
plastično telo).
d = polmer krožnice Rochejeve meje
(tudi Rm)
R = polmer prvega telesa okrog katerega kroži drugo telo
ρM = gostota prvega
ρm = gostota drugega (satelita)
Za naše Sonce in za Zemljo je
Rochejeva meja:
d = 2,44 × 696.000
km × (1,408/5,513)^(1/3)
d = 2,44 × 696.000 km × 0,634461
d = 1.077.466,94 km, oziroma 1,548 polmera sonca R
Tabela gostot nekaterih teles in
njihovi polmeri.
Prvi
Gostota
(kg/m³)
Polmer (km)
Sonce
1,408
696.000
Jupiter
1,326
71.492
Zemlja
5,513
6.378
Luna
3,346
1.738
Saturn
0,687
60.268
Uran
1,318
25.559
Neptun
1,638
24.764
S
SATELIT
Nebesno telo, ki kroži okrog svojega glavnega. Za luno je njen glavni -
planet. Za planet je njegov glavni - zvezda. Na primer Mesec je luna
Zemlje in njen satelit. Zemlja je satelit Sonca, naše zvezde.
Satelit je lahko umetno telo, ki ga
je ustvaril človek. Lahko kroži okoli Zemlje, lune, drugega planeta
ali drugega nebesnega telesa (komet, asteroid, ipd.)
SAMSKA ZVEZDA
Zvezda, ki je sama središče osončja. Naše Sonce je samska zvezda.
SPREMLJEVALEC
Asteroid, ki je ujet v kroženje ob planetu ali luni. Njegova krožnica
je zelo zamotana in je odvisna od gravitacijskih (plimnih) vplivov večjih
nebesnih teles. Zemlja ima dva spremljevalca 3753 Cruithne in 2002-AA29
(ime še ni določeno),
SOZVEZDJE
Tudi ZVEZDNI SESTAV!
Več zvezd, ki krožijo druga okoli druge okrog skupnega orbitalnega
središča. So tudi središče sozvezdnega osončja. Glede na število
zvezd v skupini najdemo različne medsebojne odnose.
SFERIČNO TELO
Telo v obliki krogle, kroglasto telo. Zaradi rotacije in lastne sestave
je telo lahko tudi sploščeno (paraboloid) ali druge pretežno
kroglaste oblike (jajčasto, hruškasto, itd.).
SPRIMEK
Tudi
KLUSTER!
To je skupina nebesnih teles, ki so zaradi plimnih valov povezana
med seboj. Sprimek planetov, zvezd ali galaksij. Zvezdni sprimek
imenujemo tudi globularni sprimek ali kluster. Če so povezane
galaksije, galaktična gruča, tudi galaktična jata, galaktična gruča
SIDERALNI MESEC
je povprečno obdobje
polnega obhoda Lune okoli Zemlje glede na fiksne ozadne zvezde, ki
znaša 27 dni, 7 ur in 43 minut ter 11,6 sekund (Slika spodaj - pot iz
točke M1 in znova do iste točke M1).
SINODALNI MESEC
Vendar se
med obhodom Lune okrog Zemlje slednja zamakne, ker kroži okrog
Sonca. Tako mora Luna narediti krog z več kakor
360°,
da preide iz ene mlade lune do druge. Na sliki levo je to pot iz
točke M1 v točko M2. Zato je sinodalni mesec daljši in znaša 29 dni,
12 ur, 44 minut in 2,8 sekunde.
SILIKAT
spojina iz kisika in silicija (npr. olivin)
SINHRONA ROTACIJA
to ima satelit, če je perioda njegove rotacije okoli svoje osi enaka
periodi njegove orbite okoli svojega glavnega. To pomeni, da satelit
vedno kaže isto poloblo k svojemu glavnemu (npr. Mesec). Prav tako
pomeni, da ena polobla (vodeča polobla) vedno kaže v smeri gibanja
satelita, medtem ko druga ali sledeča kaže nazaj. Večina satelitov v
sončnem sistemu rotira sinhrono.
SOLARNA MEGLICA
oblak plina in prahu, ki se je začel stiskati pred okoli 5 milijardami
let, ko je začel nastajati sončni sistem.
SOLARNI CIKEL
približno 11-letne delno periodične spremembe v pogostosti števila
aktivnih dogodkov na Soncu.
SONČNA PEGA
področje, ki ga vidimo kot temno pego na fotosferi na Soncu; sončne so
koncentracije magnetnega toka, ki se običajno pojavljajo v bipolarnih
gručah ali skupinah; temne so, ker so hladnejše od okoliške fotosfere.
SONČNI VETER
neprestan tok plina in energetsko nabitih delcev, večinoma protonov in
elektronov - plazma - ki priteka iz Sonca; običajne hitrosti sončnega
vetra so blizu 350 kilometrov na sekundo.
STARO
POVRŠJE
površje planeta, ki je bilo le malo spremenjeno od svojega nastanka;
običajno je na površju veliko udarnih kraterjev (glej
mlado površje).
SUBLIMIRATI
spremeniti se neposredno iz trdnega v plinasto stanje, ne da bi postalo
vmes tekoče.
SVETLOBNA HITROST
= 299.792,458 km/s. Einsteinova teorija relativnosti pravi, da je to
najvišja hitrost, ki je mogoča v vesolju. (Scotty in Geordi to vesta
bolje.)
Ko so
asteroidi odkriti, dobijo serijsko številko. Nima kakšnega posebnega
pomena, razen da je bil asteroid N+1 odkrit po asteroidu N. Prvi
odkriti asteroid je 1 Ceres. Danes je 1 Ceres razvrščen v kategorijo
malih planetov.
T
TROJANEC
Asteroid, ki je ujet v stabilno gravitacijsko
Lagrangejevo točko. Lahko
je v vodeči L4 točki ali v sledeči L5 točki.
TEKTONIKA
deformacijske sile, ki delujejo na planetovo skorjo.
TERESTRIALEN PLANET
zemlji podoben čvrst planet ali luna.
TERMINATOR
delitvena črta med osvetljenim in neosvetljenim delom luninega ali
planetovega diska.
TROJANCI
objekti, ki krožijo okoli drugega (večjega) objekta v
Lagrangejevih
točkah. To ime prihaja iz posplošenja imen dveh največjih asteroidov v
Jupitrovih Lagrangejevih točkah: 588 Achilles, 624 Hektor in 911
Agamemmnon. Saturnovi sateliti Helene, Kalipso in Telesto se včasih tudi
imenujejo trojanci.
U
UMETNI SATELIT
Vesoljska sonda, ki jo je ustvaril človek in kroži po enakih zakonih
mehanike nebesnih teles kot naravni sateliti.
UMBRA
temno osrednje področje sončne pege
V
VALLIS
vijugasta dolina (množina: valles)
VELIKA POLOS
velika polos
elipse (recimo planetove orbite) je 1/2 dolžine velike osi,
ki je črta skozi obe gorišči s koncema na robu elipse same. Velika polos
je tudi povprečna razdalja od planeta do svojega glavnega. Razdalje
periapsis in apoapsis lahko izračunamo iz velike polosi in
ekscentričnosti z Rp = a(1-e) in Ra = a(1+e).
VIŠJI PLANETI
planeti Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun in Pluton se imenujejo višji
planeti, ker so njihove orbite dlje od Sonca kot Zemljina orbita.
(Merkur in Venera se imenujeta "nižja planeta").
Z
ZNAČILNOST ALBEDA
Temna ali svetla značilnost na površju objekta, ki naj ne bi bila
geološka ali topografska značilnost.
ZODIAKALNA SVETLOBA
šibek sij svetlobe, razpršen zaradi medplanetarnega prahu v ravnini
ekliptike.
ZVEZDA
Centralno nebesno telo (ali eno od centralnih teles) v vsakem osončju. Zaradi
spreminjanja vodika v helij (termonuklearna fuzija ali zlivanje jeder)
oddaja žarčenja, med drugim tudi toploto in svetlobo. Naša zvezda je
naše Sonce.
Več zvezd, ki krožijo druga okoli druge okrog skupnega orbitalnega
središča. So tudi središče sozvezdnega osončja. Glede na število
zvezd v skupini najdemo različne medsebojne odnose.
ZVEZDNA KLASIFIKACIJA
Zvezde
dobijo oznako iz črke in številke na osnovi narave svojih
spektralnih črt, ki približno povejo površinsko temperaturo. Razredi
so: O, B, A, F, G, K in M. Zvezde tipa O so najbolj vroče, tipa M
najhladnejše. Številke so podrazredi teh razredov. Razredi so
nenavadno označeni zato, ker so bili določeni precej prej, preden
smo razumeli njihovo povezavo s temperaturo. Zvezde O in B so redke,
a zelo svetle. M zvezde so pogoste, a šibke. Sonce je zvezda tipa
G2.
Tip
Barva
Temperatura
površja °K
Glavne
značilnosti
W
modra
> 50,000
Redke
zvezde z zelo vročo temperaturo površja
O
modra
> 25,000
Vidne le
posamezne črte ioniziranega helija v spektralni analizi. Močan
ultravijolični kontinuum.
B
modra
11,000 -
25,000
Nevtralne
helijske črte v absorpciji.
A
bela
7,500 -
11,000
Vodikove
črte najmočnejše pri tipu A0, potem upadajo.
F
bela do rumena
6,000 -
7,500
Pojavijo se
kovinske črte.
G
rumena
5,000 -
6,000
Spektrum
podoben našemu soncu. Absorpcijske črte nevtralnih kovinskih
atomov in ionov (na primer. enkrat ionizirani kalcij) rastejo in
se krepijo.