OORTOV OBLAK
KUIPERJEV PAS
PROSTOR MED PLANETI

OORTOV OBLAK

Leta 1950 je astronom Jan Oort opazil,:

• da še ni bil opažen komet z orbito, ki bi nakazovala, da prihaja iz medzvezdnega prostora,
• da afeliji (najbolj oddaljene točke krožnice) dolgo-periodičnih kometov ležijo na razdalji okoli 50.000 AE (astronomski enot),
• da ne obstaja kakšna prednostna smer, iz katere bi kometi vedno prihajali.

Menil je, da se kometi nahajajo v ogromnem oblaku na zunanjih obronkih sončnega sistema. Svoja opažanja je pripravil v dobro izdelani teoriji, ki so jo kasnejša opazovanja potrdila. Ta ogromen oblak, ki je zaloga kometov, so poimenovali Oortov oblak. Statistično gledano vsebuje Oortov oblak nekaj milijard kometov kometov. Ker so posamezni kometi tako majhni in na tako velikih razdaljah, seveda še nimamo neposrednih dokazov o dejanski velikosti. Oblak mogoče vsebuje kar znaten del mase sončnega sistema, velikostni razred Jupitra ali celo več. 
 

KUIPERJEV PAS
Na vrh strani
Leta 1951 je astronom Gerard Kuiper predlagal drugačno teorijo. Menil je, da prihajajo kometom podobna nebesna telesa takoj izza Neptunove orbite. V prid njegovi teoriji je bilo dejstvo, da so bili odkriti kometi imenovani Jupitrova družina, ki so se popolnoma razlikovali od kometov iz Oortovega oblaka, pa tudi od asteroidov iz Asteroidnega pasu. Orbitirali so okrog sonca v periodah krajših od 20 let. Kometi iz Oortovega oblaka pa so obiskovali središče sončnega sistema na vsakih nekaj tisoč, nekateri pa celo na vsakih 200 milijonov let. Njegovi meteorji so orbitirali okrog Sonca v ravni ekliptike in v protiurni smeri, tako kot planeti.

Kuiperjeva teza je dobila nov zagon po letu 1980, ko so se pričele pojavljati dobre računalniške simulacije sončevega sistema. Te so predpostavile, da bi se morali ostanki meglice iz katere je nastalo Osončje zgostiti na tistem področju, ki ga je predvideval Kuiper. Nekaj materiala bi se naj nabralo iz vrteče se meglice v planete. Ti bi na sebe posrkali material iz okolice. Na robu meglice so bile višje centrifugalne sile, ki so preostali material razmetale v obliki oblaka »smeti«.

Kuiperjev pas je bil teorija vse do leta 1992, ko so odkrili nebesno telo 1992QB1 znotraj razdalje, ki jo je predvideval izračun Kuiperjevega pasu. Takoj zatem so sledila odkritja še drugih teles v predvidenem območju. Astronomi so pričeli drugače gledati na nekatera že odkrita nebesna telesa, planete in lune. Tako so spoznali, da tudi dvojni planetni sistem Pluton in Haron sodita med objekte Kuiperjevega pasu. Tudi Neptunovi luni Triton in Nereida, pa Saturnova luna Feba sodijo v to kategorijo. In še druge pred kratkim odkrite lunice plinastih gigantov.

Danes je znano, da je Kuiperjev pas področje v obliki diska v ravni ekliptike, ki vsebuje ogromno nebesnih teles različnih velikosti. Razprostira se za orbito Neptuna skoraj 30 do 100 AE od Sonca. Telesa so ledena in verjeten vir kratkoročnih kometov. Občasno je orbita kakšnega objekta v Kuiperjevem pasu vznemirjena zaradi vplivov velikih planetov do te mere, da križa orbito Neptuna. Gravitacijski plimni val tega plinastega velikana jo spremeni tako, da jo zavije proti notranjosti Osončja ali pa izvrže proti vesolju. Še več, v tem področju odkrivajo vedno nove male planete. Večinoma so velikosti Plutona. A morda nas čaka presenečenje v obliki zelo velikega nebesnega telesa, saj so doslej preiskali okrog 5 do 6% nebesnega obzorja.

Za zdaj poznamo devet objektov, ki krožijo med Jupitrom in Neptunom. Imenujemo jih Kentavri. Njihove orbite niso stabilne. Ti objekti so zagotovo ubežniki iz Kuiperjevega pasu. Njihova prihodnja usoda je neznana. Nekateri od teh kažejo slabo kometno aktivnost, saj so njihove slike zabrisane, kar pomeni prisotnost razpršene kome. Največji od teh je Hiron, ki ima premer okoli 170 km, to pa je kar 20-krat več kot pri Halleyevem kometu. Če bo kdaj prišel v orbito, ki bo šla blizu Sonca, bo zares spektakularen komet. Matematično-računalniški modeli kažejo, da so objekti Oortovega oblaka nastali bližje Soncu kot objekti iz Kuiperjevega pasu. A so bili kasneje izstreljeni zaradi vplivov gravitacij velikih planetov na položaj v Oortovem oblaku. Rekli bi lahko, da so to nebesna telesa iz Osončja, ki iz njega niso ušla, a jim dosti ne manjka, da bi se izgubila v vesoljskih prostranstvih.

Precej objektov iz Kuiperjevega pasu so odkrili nedavno, med drugim 1992 QB1 in 1993 SC. Izgledajo kot majhna ledena telesa podobna Plutonu in Tritonu. Imenujejo jih tudi trans-Neptunova telesa. Sredi leta 2000 je bilo znanih že preko 300 trans-Neptunovih objektov (TNO). Precej jih kroži v resonanci 3:2 z Neptunom, podobno kot Pluton. Barvna merjenja nekaterih najsvetlejših med njimi kažejo, da so nenavadno rdeče barve. Nekateri astronomi menijo, da bi morali Plutona in Harona klasificirati kot del tega razreda objektov. Ocenjeno je, da obstaja vsaj 35.000 objektov Kuiperjevega pasu, ki imajo premer večji od 100 km, kar je nekaj stokrat večje po številu in po masi od podobnih velikih objektov v glavnem Asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom. Po avgustu leta 2006 takšna okrogla nebesna telesa imenujejo mali planeti. Več o njih v poglavju Pluton, Haron in mali planeti.

Skupina astronomov, ki jih je vodila Anita Cochran, so leta 2001 sporočili, da je Hubbleov vesoljski teleskop (HST) odkril izredno majhne objekte Kuiperjevega pasu. Verjetno imajo le 20 km v premeru. Možno je, da obstaja celo 100 milijonov takšnih kometov v nizkih orbitah s sijem večjim kot je meja HST, t.j. 28. magnitude. Spektralni in fotometrični podatki so bili doslej narejeni za 5145 Pholus. Njegov albedo je zelo majhen (manj kot 0,1). Njegov spekter nakazuje na obstoj organskih spojin, ki so pogosto zelo temne (npr. jedro Halleyevega kometa).

Ob odkritju malega planeta Sedna so se začeli astronomi spraševati, če to ni že prvi odkrit objekt, ki sodi v Oortov oblak. Planetek je oddaljen 486 AE stran, kar je 8x dalje od drugega najbolj oddaljenega malega planeta. Njegova krožnica je zelo sploščena. Zato se Soncu približa najbližje na 90 AE. Za eno obkroženje Sonca potrebuje 10.500 let.

Po sedanjih spoznanjih se Kuiperjev pas začne nekako znotraj neptunove orbite pri 25 AE (Neptun je na 30 AE) in se ostro konča pri 50 AE.
 

[kazalo strani]   [pretvorba enot]   [servisna stran]   [povezave]