VENERA
VENUS

Planet, ki je skoraj dvojček Zemlje. Vendar je popolnoma drugačen od nje. Še vedno skrivnosten, saj ga prekrivajo gosti oblaki zelo vroče atmosfere.

OPIS PLANETA
Venera je druga planet od Sonca in je šesti največji planet v Osončju. Njena orbita je skoraj popolna krožnica, saj se obe osi elipse razlikujeta za manj kakor 1%. Venero so vedno obravnavali kot zemljino dvojčico. V marsičem sta si podobni, a se tudi močno razlikujeta.

Njena rotacija je zelo nenavadna. Je zelo počasna, saj potrebuje 243 zemeljskih dni za en sam svoj dan. Njen dan traja več kakor eno leto. Torej se venerin dan ne konča v enem letu, temveč nekaj kasneje. Poleg tega se vrti v nasprotni smeri kakor Zemlja. Pri tem sta kroženje okoli Sonca in rotacija planeta sinhronizirani tako, da Zemlji kaže vedno isto lice, ko sta si planeta v najmanjši medsebojni razdalji. Ni jasno ali je to zgolj slučajno ali pa je to zaradi nebesne mehanike kroženja teles.

Gostota in kemična sestava planeta je podobna Zemlji. Venera ima atmosfero, ki je enako debela kot zemljina. A razlika je ta, da je sestavljena pretežno iz ogljikovega dioksida in v njej je tudi velika količina žveplaste kisline. Na površini planeta je pritisk 90 atmosfer in ker ogljikov dioksid povzroča efekt tople grede, se temperature povzpnejo na 400 do 740 K; pri tej temperaturi se topi svinec. Ob površju pihajo lahni vetrovi, v gornjih delih atmosfere pa dosegajo hitrosti preko 500 km na uro. Oblaki so zelo gosti tako, da onemogočajo neposreden pogled na površino planeta. S pomočjo radarjev so znanstveniki oblikovali sliko površja, ki je prikazana na gornji sliki v »napačnih« barvah. Te raziskave kažejo tudi na vulkansko aktivnost in na reke lave, ki tečejo po površju. Tako bi naj bila najstarejša tvorba na površju stara 800 milijonov let, vse pred tem je vulkanska aktivnost že pregnetla in pretopila. Kot Zemlja ima tako tudi Venera »mlado« površino. Venera nima magnetnega polja verjetno zaradi počasne rotacije. Prav tako nima lune.

Zgled Venere kaže, kaj bi se lahko zgodilo Zemlji, če bi bila malce bliže Soncu. Po drugi strani pa znanstveniki verjamejo, da je mogoče Venero teraformirati. To pomeni oblikovati podobno Zemlji. Najprej naj bi v venerino izračje spustili alge, ki jim prija tako kisla in topla atmosfera iz ogljikovega oksida. Tega bi naj skozi nekaj stoletij predelale v kisik in s tem spremenile strukturo atmosfere. Nato bi bilo mogoče poslati človeško posadko na planet. Na Venero so do sedaj sonde poslali le Rusi. Zaradi agresivnega okolja nobena ni zdržala več kakor 30 minut.

Predvidevajo, da je na Veneri tudi velika količina vode, pravzaprav za cele oceane. A je zaradi izredno visokih temperatur izparela in se vsa nahaja v gosti in negostoljubni atmosferi. S teraformiranjem, bi se voda kondenzirala in ustvarila reke, jezera in oceane tako, kot je to na Zemlji.

Komentarje, pripombe in vse drugo pošljite na andrej@andros.si
Vse pravice pridržane. © 2005-2008, Andrej Ivanuša, Maribor. Zadnja sprememba na tej strani: 26.07.2010