MESEC
LUNA

Naš spremljevalec, ki zelo vpliva na življenje na Zemlji. 

ZEMLJA

Mesec

Zemlja in Luna v pravem sorazmerju velikosti

OPIS PLANETA
Mesec zaokroži okrog Zemlje enkrat na mesec. Ker se menja kot med Soncem, Zemljo in Mesecem, ga na nebu vidimo v različnih fazah. Te so mlaj (mlada luna, prazna luna), prvi krajec, ščip (stara luna, polna luna) in zadnji krajec.
 

Čas med dvema zaporednima polnima lunama je 29,5 dneva (709 ur), je nekoliko drugačen od lunine orbitalne periode (če merimo po zvezdah), ker Zemlja v tem času prepotuje znatno razdaljo okoli Sonca. Zaradi svoje velikosti in sestave se Mesec včasih razvrsti tudi kot terestrialni planet skupaj z Merkurjem, Venero, Zemljo in Marsom.

Gravitacijske sile med Zemljo in luno povzročajo bibavico. Ta je najbolj vidna na oceanih, vendar se tudi zemljina skorja dviguje v skladu z bibavico. Vidimo jo kot dve izboklini na lunini strani Zemlje in na nasprotni strani. Ker se Zemlja vrti okoli svoje osi precej hitreje kot Mesec okoli Zemlje, se izboklini premikata okoli Zemlje nekako enkrat dnevno in povzročata dve plimi in oseki dnevno. Toda tudi Zemlja ni popolnoma tekoča. Zemljina rotacija nosi izboklini nekoliko pred točko, ki je točno pod luno. To pomeni, da sila med Zemljo in luno ni točno na črti med njunima središčema in tako povzroča vrtilni moment na Zemlji in pospeševalno silo na luni. To povzroča prenos rotacijske energije od Zemlje k Mesecu in upočasnjuje Zemljino rotacijo za okoli 1,5 milisekund na stoletje in dviguje lunino orbito za okoli 3,8 centimetra na leto. Asimetrična narava tega gravitacijskega vpliva je prav tako odgovorna za to, da se Mesec vrti okoli svoje osi sinhrono, torej ima vseskozi isto fazo in kaže Zemlji isto lice. Tako kot se danes zemljina rotacija upočasnjuje zaradi vpliva lune, tako se je zaradi zemljinega vpliva v daljni preteklosti upočasnjevala rotacija lune, vendar je bil takrat vpliv precej večji. Ko se je perioda rotacije upočasnila do orbitalne periode tako, da izboklina na luni vedno kaže k Zemlji, ni bilo več vrtilnega momenta na Mesecu in sistem je obstal v ravnovesju. Isto se je zgodilo tudi ostalim satelitom v sončnem sistemu. Verjetno se bo zemljina rotacija upočasnila do te mere, da bo enaka lunini, tako kot se je to zgodilo Plutonu in Haronu. Potem bo tudi Zemlja kazala Mesecu vedno isto lice.

Luna nima atmosfere. Verjetno obstaja vodni led v nekaterih globokih kraterjih blizu luninega južnega pola. Lunina skorja je debela povprečno 68 km. Pod skorjo je plašč in verjetno majhno jedro (polmera 340 km in obsega le 2% lunine mase). V nasprotju z zemljinim je lunin plašč le delno staljen. Nenavadno je, da je središče mesečeve mase okoli dva kilometra iz svojega geometričnega središča v smeri proti Zemlji. Prav tako je skorja tanjša na bližnji strani lune. To povzroča rahlo opletajoče vrtenje lune.

O nastanku lune onstajajo štiri glavne teorije: Ko-akrecijska - da sta Luna in Zemlja nastala istočasno iz Sončeve meglice. Fizijska - da se je Mesec odcepil od Zemlje. Ujetniška - da je Luna nastala kje drugje in jo je Zemlja ujela. Po obisku človeka na Mesecu se je razvila teorija o trčenju.

Zemlja naj bi treščila z zelo velikim objektom (velikosti Marsa ali več) in Mesec se je izoblikoval iz izmetanega materiala. Slednja je danes široko sprejeta, saj pojasnjuje še zamik masnega središča lune. Luna nima globalnega magnetnega polja. Toda nekatere površinske skale pričajo o davnem magnetizmu. Brez atmosfere in magnetnega polja je površje izpostavljeno neposrednemu vplivu sončevega vetra in meteorjem.

Prikaz sorazmerne oddaljenosti Lune od Zemlje (384.400 kilometrov)

[kazalo strani]   [pretvorba enot]   [servisna stran]   [povezave]