ANDROS - pesmi

knjige   eseji   pesmi   avtor se predstavi   kuharija   razno   vodič po vesolju   fotoalbum   igre  


Regratova lučka © Andrej Ivanuša, 2005
(s klikom na sliko se prikaže moj fotoalbum)

KAZALO PESMI

  pesmi

  SF pesmi


ČISTA VODA
avgust 1988

Vetrič lesketa gladino morja,
deskarji pisana jadra vrtijo.
Prav daleč so planine gorja,
čisto majhne se mi zdijo.

Sence čez nebo polzijo,
črna vihra gre sred morja,
ribe na vsa usta kričijo,
moja srčna soba polna je gorja.

Zeleno, modro, lesketajoče morje.
Skočim vanj drhteč, upanja poln.
Voda obriše, spere mi gorje,
mimo pluskajoče zdrsi čoln.

APRILSKI VEČER V JUNIJU
1978

Bil je aprilski večer
                               (v juniju),
a kar je najvažnejše:
sneg je naletaval.
Dolge, bele, nedolžne snežinke,
puhasti kosmi …
A volkovi so režali
skozi ograjo
                              (litoželezno).
Le smej se, le smej
navihanka nežna,
volkovi so renčali
skozi ograjo,
bilo jih je sto,
volkov,
njihove hudobne, zelene oči
so gledale skozi ograjo,
drobno, litoželezno.
Smejala si se,
ko so volkovi podivjali,
ko je sneg naletaval,
dolgi, beli, puhasti kosmi.
prekrivali so ograjo,
volkove in vse.
A smejala si se,
oči so jim žarele,
besneči volkovi
so se zagrizli v ograjo
                              (med tvojim smehom).
Volkovi so pregrizli
ograjo v aprilskem večeru
nekega junija,
a ti si se še vedno
smejala in smejala in smejala …
 

SONCE LJUBI LUNO
april 1985

Sonce ljubi luno
in jaha v krošnjah dreves,
par grlic leti
mistični krog.
Nebo je modro v modrino.
Tam zadaj za njivami
kozolci samevajo na travniku,
pokošene trave,
dah vetra med prsti,
dotik,
eksplozija čustev na koži,
mravlje grizejo v travi.
A sonce še vedno ljubi luno.

O NEKI MAČKI
april 1985

Srebrne oči dobrote v srcu,
v svetlem dnevu sonca.
Na topli zeleni trati
mačka prede sončno prejo
za svoje mucke majhne.
Zibeli polne brcajočih otrok,
nabreklih jagod vinogradi,
veselo sonce prekriva svet,
valovi spečega oceana v prsih,
hribi gibkega telesa in doline, …
vse je v moji dlani.

GALEBA II
april 1985

Morje v vetru razposajeno
sivi smoking je obleklo.
Veter ziba dva galeba.

Prešerna se lovita
v divjem plesu vetra,
dvoje ptic prečudovitih.

Krila se dotaknejo valov,
ližejo sol želja v meni,
a ne morem poleteti.

Dva galeba, dve ptici vetra,
ki drobi valove ob obali,
dve sivi ptici …

HREPENENJE
november 2006

Za devetimi gorami nikjer odmeva ni.
Za širnimi vodami studen'c ne žubori.
V modri tej višavi rumen'ga sonca ni.
V zeleni vsej širjavi niti roža ne cveti.

Le kaj počneš sedaj Alenka kralja Matjaža?
Kdaj vrneš se nazaj? Čaka nočna te straža.
Jeseni ko listje pada, čas dolgih je noči,
ko sva se imela rada, ljubil modre sem oči.

Na bel list papirja naju si narisala,
življenja močvirja meja niso izbrisala.
Moja kraljica nisi ti! Nove čudeže življenja
mi daruje druga kri. Hrepenenje pa ne jenja!
 

MESTO
februar 2004

Mesto nikoli ne spi,
kakor luna plava,
skoz' noč zabava,
mogoče se ti le zdi.

V dan vozila hrume,
semafor uravnava,
promet pozibava
neskončno, se ve.

Ljudje na vse hitijo
po svojih poteh,
ni jim za smeh,
da se ne 'zgubijo.

Park je sredina,
labodi ter race,
drobne pasje tace,
zelena oaza edina.

Na klopi sediva,
časotresa ni več,
vse okoli odveč,
se za roki drživa.
 

VABILO NA RIBJO GOSTIJO
januar 2008
(objavljeno Jašubeg en Jered, št.8, marec 2009)

Tihokrile lesketavke,
drobne ve blestavke!
Krog kamna se podite,
noč hladno ne prespite.

Ko bo morja dno ležaj,
ko odprl bom oči stežaj,
pridite 'kojci brez besed,
kamor vodi vonja sled.

Obljubim vam gostijo,
naj vsa usta se mastijo.
Mesa lotite se in ne kosti!
Na dnu vodé se vse iskri.

LASTOVKA
februar 2002

Lastovka na kmetiji je doma,
in se tudi v mestu spreletava.
Lep in črn, škarjast rep ima,
Poleti tu, pozimi v Afriki obitava.

Zvesto vsako leto vrača se nazaj
pod isto streho svoj rod vzgajat'.
Vedno znova prileti v isti kraj,
zlato srečo nam ljudem podajat'.

Ko v deželo pride spet pomlad,
pod streho sliši znani se ščebet,
fant dekletu reče, da jo ima rad,
novega življenja je povsod obet.

Ko je sonce, tam, visoko gori leta,
za zarod muhe in vse drugo zbira.
Ko je dež, le s ceste prah pometa,
vedno v gibanju, nikoli nima mira.

»Kot lastovka je človek,« kdo poreče,
saj nekam znova in znova popotuje,
iskat vse skrivnosti življenja in sreče.
Krajem spet se vrača tja, kjer domuje.
 

NORO VREME
februar 2004

Starka Zima zajtrk je prespala.
Okrog kosila se je ona prebudila.
Delati sneg, vihar se je zagnala,
v belo pustinjo vse je spremenila.

Pod gradom mogočnim vremenskim
mladenka Pomlad nemočno si kima.
Zaman trka na kovana hrastova vrata,
saj trmasta in gluha belolasa je Zima.

Junaško Poletje pride pred veliki grad,
svojim modrim očem ne more verjeti,
Pomlad še vedno pod gradom postava,
sveta ne more v zelenje, cvetove odeti.

Skupaj zaženeta se v vrata mogočna,
bobneče zatrese se zidovje stoletno,
strah Zimo prežene v nje hladne palače,
vreme takoj obrne se, postane prijetno.

A skupaj preveč sta toplo peč naložila,
žarkega sonca veliko, dežja premalo,
mati Zemlja se je razpokala in posušila,
z zadnjimi močmi po zlato Jesen poslala.

Ta je meglena, mokra na pomoč prihitela,
odprla vodovju na stežaj je vremena vrata,
hlad in megla in mokrota povsod so zavela,
narobe mati Zemljo razumela Jesen je zlata.

»Kdo vremensko zmešnjavo naj popravi?«
sprašuje se mati Zemlja utrujena sredi trav.
»Človek!« Samo ta odgovor edini je pravi.
»Onesnaženje naj odpravi in vse bo prav!«
 

TAM V SRCU
avgust 1980

V srcu teme,
na mestu,
kjer se levi ljubijo,
ubijajo žirafe,
mar ne?

Tam sem bil,
a vrnil se nisem
srečen.

Vendar mi
srečne pesmi vrejo zvoki.
Razstrojen,
brez prave rešitve,
brez vizij prihodnosti
sem
in

nisem.

V srcu teme
je slo po krvi,
mesu in znoju dišečem,
hropenja ljubezni
so tam,
na mestu,
kjer se levi ljubijo
in ubijajo žirafe.

ŠAVS
1977

Nori konji,
nore pike.
V kinu nore slike
se vrtijo.
Šavs, šavs, šavs.

V kino množice
drvijo,
pred kinom kolone
stojijo.
Šavs, šavs, šavs.

Zobje, žrelo, požiralnik,
želodec, rit.
Nihče še ni
nasilja sit.
Šavs, šavs, šavs.

Ostrina čekanov;
kriki groze
in smeh.
Nasproti gre morski pes.
Šavs, šavs, šavs.

KNJIGA PREDNIKOV
avgust 1977

Veliki vrač s svojimi šestimi rokami,
veliki vrač s svojimi tremi prsti na rokah
bere Knjigo prednikov,
ki govori o ljubezni, sreči in bratstvu
med narodi, ki so nekoč živeli na Zemlji.
A nikoli ne bo mogel razumeti,
da je njegovo bivanje v toku časa
postalo zaradi atomskih bomb,
ki so v sivi davnini uničile
življenja šestih milijard ljudi.
O, KAKO SO BILI MODRI!

DVOJČKA
1977
(objavljeno Jašubeg en Jered, št.14, marec 2010)

Strmel sem za njim,
ko je odšel. Kam?
Odšel daleč stran
z raketo bleščeče belo,
vitko in gladko strelo.

Vzelo ga je modro nebo.
S tisočerimi potniki na krovu
je vzletela vesoljska ladja
na pot k prostranstvih lovu.

S seboj so vzeli zaloge sadja
in stotero zabojev opreme.
Z nalogo, da raziščejo temino.
Odpeljali so tudi žene.
Zaprli so za seboj
še zadnjo lino
in odpluli v temo.

Ko brat moj starejši bo za leto,
zame bo preteklo sto že let.
Saj samo s svetlobno raketo
uspešen takšen je polet.
Ali naj jokam za njim?

NOMADI
december 2006
(objavljeno Jašubeg en Jered, št.13, december 2009)

Zakaj zremo čez obzorje,
plavamo čez modro morje?
Hodimo čez puščave rujave,
čez zelene 'al kamne širjave.

Dva tisočkrat mi je rojen rod,
ko prednik moj je šel na pot.
Pestnjak okrogel, ogenj vroč,
v bisago shrani, ko gre proč.

Sto tisočkrat obkrožimo zvezdo,
vrnemo sinovi se na isto mesto
od koder sta prastara starša
zastavila korake svoj'ga marša.

Ko ničesar ni več pod nogami,
zazremo se v nebo nad nami.
Zvezde vseobstoja tam bleščijo,
obzorja nova se očem odprejo.

Srebrna luna strastna ni božica,
le postojma kratka bledega je lica.
Zremo zvezdo mično tam v daljavi,
ki planet Mars rdeči se ji pravi.

Tja gremo, kjer novo je obzorje,
ker smo tu prepluli vsako morje.
Vsem je v lastni krvi zavozlano,
popotniki in nomadi, tak' je dano.
 

SANJE MALEGA FANTIČA
julij 1976

Sanje malega fantiča
na zemeljski obli.

To so sanje o vesolju,
to so sanje o ljubezni med ljudmi,
to so sanje o tisočerih soncih,
o neskončnih vesoljskih prostranstvih,
o brezkončnem potovanju človeka,
o stotinah raziskovalcev,
o preprostih ljudeh,
ki ljubijo drug drugega.

Danes so to samo sanje,
morda pa bo nekoč drugače.
Sanje malega fantiča
na zemeljski obli.

NAMEN OBSTOJA
1977

Pazi nase!
Ti si človek,
so mu dejali,
ko je poletel.

Večni letalec
v super raketi
kakršnih danes
še ne poznamo.

Kakšen je njen namen?
Kdo ve? Saj niti ne
vemo kakšen je
namen obstoja človeštva.

A to ni več važno,
važno je,
da je človeštvo svobodno
in da leti proti zvezdam.

Ali ni to sreča?

STARI EGIPČANI IN SONCE
1977

Tisočero spominov,
ki bežijo in teko
kot marsovska reka –
in Flash Gordon
se spominja.

Ko se poskrijejo
temne sence izza sten,
ko vstane bleščeče
sonce izza obzorja,
obstanem
in se mu priklonim.

Zakaj, vprašujete
in z glavo zmajujete!?

Sem vesoljski veteran,
bil sem mnogo let 'stran
s staro ladjo,
omrtvičen za dolgo časa.
Medtem je tu, na Zemlji,
zrasla nova rasa.

tam ni takih noči,
tam ni takih gričev,
tam ni belih ptičev
                                           galebov.

Ali sploh veste, kaj pomeni biti sam?
Biti sam, brez zveze z maternico?
Popkovina pretrgana je bila takoj po vzletu.
Ali se torej še čudite mojemu poletu?

Človek sem! Človek,
ki ne more brez modrega morja
in širnega obzorja
obsijanega s soncem.

Samo eno je zemeljsko Sonce,
samo en planet je Zemlja.
Ko tako daleč strmim nazaj,
ugotovim, da vsi problemi
so za vstran.
Novi odnosi naj vladajo svetu!
Šele v vesolju spoznaš,
kako bedne so vojne,
kako pomemben je mir.
Navadite se živeti v miru!

Zato obstanem in se priklonim
soncu zemeljskemu.
Častim ga,
kakor so ga častili stari Egipčani,
razumem in spoštujem jih.

Doumeli so na Zemlji to,
kar skušamo doumeti mi iz vesolja.
Od tam prihaja človeški rod
in vanj se nekoč povrne
v miru in z izpolnjenim ciljem.
 

VESOLJSKA LADJA ČLOVEŠTVA
1974

Vesoljska ladja,
človek,
univerzum!
Človeka čaka razdalja svetov,
čeprav je tudi on sam svet.

Vesoljska ladja,
planet,
sonce-zvezda!
Veliki človek bo premagal prostor,
čeprav je tudi sam prostor.

Vesoljska ladja,
komet,
čas-daljava!
Dobri človek se bo dvignil nad sonce,
čeprav je tudi sam sonce.

 

 

 

 

 

 

Na vrh strani

Vse pravice pridržane. © 2007-2010, Andrej Ivanuša, Maribor.
Zadnja sprememba na tej strani: 25.07.2010