ANDROS - ZF zgodbe

knjige   eseji   pesmi   avtor se predstavi   kuharija   razno   vodič po vesolju   fotoalbum   igre  

SKOK V TRETJE TISOČLETJE
je bila nekoč rubrika v NEDELJSKEM DNEVNIKU,
v kateri sta bili objavljeni dve moji znanstvenofantastični črtici.

  • PRVI JUTRANJI VLAK (8.2.1981)
    Potnik za drugi planet Aldebarana je stal na železniški postaji na Zemlji.

  • OPERACIJA DELTA (15.2.1981)
    Na vesoljski ladji nekdo drži figo v žepu.

  
ZNANSTVENO FANTASTIČNE ZGODBE

  • SVETA TEKMA NUNEMORJA (PDF - 26.10.2016)
    Starogrč je vedno rad stavil.

  • POSLEDNJI SANJAČ (PDF - 27.10.2015)
    Zavedanje o svetu in sebi je bilo boleče in dokončno.

  • AEQUILIBRIUM (PDF - 24.7.2015)
    Mark izpolni nenavadno željo umirajočega starca.

  • KAMIKAZA ZA KVANGMAN (PDF - 30.7.2014, objavljeno tudi v reviji Življenje in tehnika, št. 5, maj 2015, letnik LXVI, TZS, d.d., Ljubljana, ISSN 0514-017x)
    Če se nam zdi, da je vse v redu, smo zagotovo nekaj spregledali.

  • POPRAVLJALNICA (PDF - 8.4.2014)
    Popravljanje stvari je strogo prepovedano in kaznivo.

  • ZAJČJA TACA (PDF - 18.7.2013)
    Razpuščena rokomavharska banda frcne kovinsko kišto okoli sonca v vesolje.

  • DANES NI TOREK (PDF - 26.5.2012)
    Erika ima na koncu zares neobičajno željo.

  • POSLEDNJA HUBBLOVA FOTOGRAFIJA
    (PDF -20.1.2012, objavljeno tudi v reviji Življenje in tehnika, št. 2, feb. 2016, letnik LXVII, TZS, d.d., Ljubljana, ISSN 0514-017x)
    Za svoj rojstni dan prejme Karin nepričakovano darilo.

  • PETNAJST-ZILIJONKRAT (PDF - 20.1.2012)
    Tu in tam sem nam prikrade kakšna napa(č)a.

  • NASLEDNJIH TISOČ LET (2.8.2011)
    V bodočnosti je svet lahko zelo dolgočasen.


FANTAZIJSKE ZGODBE

  • OBLAČNI MOŽ (PDF - 27.10.2015)
    Tako hitro je tekel, da se je kar oblačilo za njim.

  • ZMAJESLAV VELIKI (PDF - 13.01.2015)
    Boste že videli kako ga bom, saj sem poklican!

  • RAZPOKA (PDF - 26.11.2013)
    Vesolje zmajev.

  • UVIDENI SVET (PDF - 20.3.2012)
    Uvidela sanja in izsanja svoj svet.

  • NA KONICI GRAJSKEGA STOLPA (PDF - 20.1.2012)
    Tlačanov sin Jakec najde nenavadno knjigo in postane čarovniški vajenec.

    DREJČKOVA NAGRADA za najboljšo fantazijsko zgodbo 2011-2012
    (SI.CON 2012 CELJE, 3.11.2012)


Prvi jutranji vlak

(objava 8.2.1981, Nedeljski dnevnik, Skok v tretje tisočletje)
Na vrh strani

Potnik v brezhibni obleki je stal na postaji.

Noč je bila tiha in gluha. V daljavi se je slišalo sopihanje stare parne lokomotive. Osamljen železničar je slonel ob stebru in zehal. Njegova temno modra uniforma je bila vsa pomečkana.

Potnik v brezhibni obleki se je sprehajal sem in tja po peronu. Imel je gladek obraz in zdelo se je, kakor da se ni še nikoli obril. Če pa bi pogledali pozorneje, bi opazili, da njegovega obraza ne krasijo obrvi.

Še nekaj trenutkov in pripeljal bo prvi jutranji vlak. Potnik v brezhibni obleki je za trenutek zamišljeno obstal.
"Čas je! Še nekaj sekund…"

Nato je zamahnil z roko in skozi možgane ljudi je šinil oster krik. železničar je za trenutek okamenel in se začel vznemirjeno ozirati okoli sebe. Tujec se je zmedeno nasmehnil in se spet začel sprehajati.

"Koordinate so določene. Zdaj končno odhajam. Za vedno. Tukaj, na Zemlji, sem pustil deset let svojega življenja." Potipal se je po žepu suknjiča in se zadovoljno nasmehnil. Njegovi kasetni zapisi so še bili na svojem mestu.

"Vlak bo kmalu pripeljal. Odhajam brez ljubezni in brez sovraštva. Dolgo sem bil tukaj, a še vedno ne razumem Zemljanov. Opravil sem veliko delo in lahko se vrnem … Žal mi je, toda to je edini način. Ne sovražim teh primitivnih bitij. Zemlja je zamotan planet." Zgrabilo ga je domotožje. Stopil je do roba perona in se zazrl v nebo. Z očmi je poiskal rdečo zvezdo daleč v temini noči. Postajne svetilke so mu tiho razsvetljevale obraz. To ga ni motilo.

"Aldebaran, sonce! Tam je vse mirno in preprosto, tam sem doma. Tam so svojci. Tukaj pa sem tujec … Moj svet ni srečen, vendar tudi tukaj ljudje niso srečni … Kje pa je potem smisel? Smo na poseki znanega in krčimo velik gozd neznanega … Moja naloga je bila zanimiva, nenavadna. A je opravljena, predraziskave so gotove." Spet je zastal in se obrnil v smer, od koder je vozil vlak.

"Vračam se … Srečen? Ne vem! Kaj je sreča? Morda je to, da si želim domov in da se mi želja izpolni … Rad bi videl spet rdeče planjave in rdeče trave, moje sonce in lune mojega planeta … Tukaj je Sonce rumeno in trave so zelene…"

Medtem se je postaja napolnila z ljudmi. Hrup je naraščal. Pripeljal je vlak in se med škripanjem ustavil. Okna vagonov so razsvetlila peron. Treskanje vrat je preglasilo nedoločno govorjenje, ki je preplavilo postajo. peron se je izpraznil in vse je potihnilo. Mož v brezhibni obleki je vstopil. Prvi jutranji vlak je odpeljal v noč.

Kolesa so trdo in ritmično udarjala. Slonel je ob oknu in zrl v smer vožnje. Nato se je zravnal.

"Žal mi je, drugega mi ne preostane. To je edini mogoči način… Če sem prav preračunal, se bo vlak odbil skozi čas in prostor na planet Tau Ceta v čas velikih plazilcev." Nato je stegnil roko nad glavo in se trikrat zavrtel okoli svoje osi. Skozi možgane ljudi je spet šinil boleč krik in … v naslednjem trenutku je vlak zaškripal po pesku. Na njem je bil potnik manj. Padal je skozi čas in prostor in pristal na drugem planetu rdečega sonca Aldebarana.

Vlak se je prevrnil. Vagoni so ponorelo divjali čez rumeno puščavo, se prevračali, treskali drug čez drugega in končno mirno obstali. Iz zvitega železa so se zaslišali kriki in stoki. Nato se je vse umirilo in preživeli so začudeno zrli v svetlo modro sonce in v ogromnega plazilca, ki se je prek sipin plazil proti njim.
 


Operacija Delta

(objava 15.2.1981
, Nedeljski dnevnik, Skok v tretje tisočletje)
Na vrh strani

"Še petnajst minut!" je pomislil in izpil vsebino čaše, ki jo je držal v rokah. Iztok je bil mož srednje rasti. Nosil je dolgo, belo haljo, ki je še posebej poudarjala njegove črne, rahlo valovite lase. Bil je kapetan vesoljske ladje Absolute. To sta kazala zlata trakova, ki sta se spuščala preko močnih prsi. Njegovo delo ni bilo lahko. Poleg ljudi so posadko sestavljali še modrokožni Trivori, majhni in žilavi Armani, ki so živeli na zelo negostoljubnem planetu, ter visoki, vitki Bergenijci, živi računalniki. Ta humanoidna bitja je skušal povezovati v celoto.

Modrikasta svetloba se je nenadoma prelila v zeleno.
"Čas je!" si je dejal in odložil kozarec. Odpravil se je h vratom na drugem koncu dvorane. Govorjenje je prenehalo. Posadka se je udobno namestila in molče pričakovala trenutek časovno-prostorskega skoka.

Iztok je sedel v komandni stol in zategnil varnostni pas.
"Absolute, ljubica, je vse pripravljeno?" je glasno vprašal. Odvrnil mu je računalniški glas. "Vse je pripravljeno. Šest minut do skoka."
"Hvala, ljubica!" je zamrmral in se obrnil k mlademu Bergenijcu, kopilotu.
"Kako delujejo delta-sistemi?"
"O.K.," je med nasmehom dejal Karbanitorili. "Pet minut do skoka. Časovno-prostorska interpolacija je preračunana. Vstop v sub-vesolje čez dve minuti." Njegov glas je bil raskav in odsekan. Bergenijci so podobni Ljudem, njihova posebnost pa so koničasti uhlji, ki jih lahko obračajo za celih 90 stopinj. Karbanitorili je položil svojih sedem prstov na tipke in jih narahlo pritisnil.
"Še minuta do vstopa v sub-vesolje," je dejal mehki računalniški glas.
"V redu, Absolute, nadaljuj z operacijo Delta," je dejal Iztok. Karbanitorili pa je to ponovil za njim.

Iztok ni maral Bergenijcev. Bili so skrivnostni in nikoli ni vedel na kakšen način razmišljajo o določenem problemu. Prav zaradi neizprosne logike pa so bili nepogrešljivi na vsaki vesoljski ladji. Vsaka rasa Vesoljske federacije se je odlikovala po določenih lastnostih in so tako imele vse vesoljske ladje mešano posadko. Posebne težave pri konstruiranju vesoljskih ladij so povzročale tiste rase, ki so se zelo razlikovale od drugih. Na primer Lemahi, ki so živeli v vodi in so bili podobni delfinom. Ali pa Mormenihi, ki so živeli v silikonskem svetu. Spominjali so na ogromna očesa z mnogimi tipalkami.

"Vstop v sub-vesolje," je dejala Absolute in pričela odštevati. Zvezde so se nenadoma zableščale, se razlile čez pan0oramski zaslon in črno vesolje se je spremenilo v svoj negativ. Postalo je mlečno belo, zvezde pa so se črno bleščale.

"Tri minute do skoka. Vstop v sub-vesolje je opravljen z vso natančnostjo," je dejala Absolute. Medtem so se pokazale potrebne številke.
"V redu, Absolute," je zagodrnjal Iztok. "Ljubica, nadaljuj z operacijo Delta."
"Nadaljuj z operacijo delta," je kot odmev dejal Karbanitorili. Vsako pomembno operacijo morata potrditi oba pilota.
"Vstop v skok," je dejala Absolute in pričela z drugim odštevanjem.

Nenadoma se je vse razsvetlilo. Iztok je zagledal vhod. Bila je projekcija njegove miselne abstrakcije. odpel si je varnostni pas in stopil skozi vhod … in stopil skozi vhod … skozi vhod … vhod … in …

"Vhod v dušo!" Zasmejal se je. Prostor je napolnil smeh. Valovi smeha so drseli preko rdečega morja. Le počasi se je vodna gladina umirila.
"Neskončnost!" je zaklical in se nenadoma zvil v kupček pepela. Beseda je odmevala in barve so plesale ob zategnjenih samoglasnikih. "Veeesoooljeee!" Razširil je roke in poletel. pričel se je razdvajati. Njegov vrat se je raztegnil, se podaljševal in tanjšal, dokler se ni pretrgal, kakor da bi bil iz testa. Pred seboj je zagledal Karbanitorilija v dolgi rdeči halji.

"Ti si moj suženj, moj črv," je dejal Karbanitorili in se cinično zasmejal. Vse je nenadoma umolknilo v ogromni eksploziji in se razletelo v počasnem ritmu bitja srca. Utrip je bobnel skozi vesolje. Čutil je tesnobo in strah. Nekdo mu je jemal osebnost.

Nato je pričel rasti. Kmalu je napolnil ves prostor in se v hipu zmanjšal na svojo prejšnjo velikost. Karbanitorili je sedel na svojem sedežu in se skrivnostno smehljal.
"Ali je že konec skoka?" je presenečeno pomislil. Toda vse je bilo še vedno del halucinacije. Vedno znova ga je presenečalo bogastvo predstav, ki jih je doživljal med prostorsko-časovnim skokom.

Skozi vrata je stopila ženska. Nosila je le kratko obleko iz zelenih kovinskih ploščic.
"Skok je uspel. Koordinate se ujemajo z interpolacijo v intervalu 0,001%," je dejala Absolute. Iztok se je zdrznil. Ženska je bila še vedno tam. Karbanitorili se je skrivnostno smehljal in se prebujal iz halucinacij. Vsaj tako se je Iztoku zdelo. Le ladijski računalnik ni mogel imeti prividov med skokom. Kaj pa Bergenijci? Vprašanje ga je bolelo v glavi.

"Ali še vedno sanjam?" je vprašal Iztok.
"Ne," je odkimala ženska, "ne sanjaš več. Zdaj si moj." Nato je s preprostim gibom odvrgla svojo obleko in z roko zamahnila proti vratom. Vrata komandne kabine so se odprla. na oni strani je zelenel travnik. Splavala je skozi vrata.

"Pridi," je dejala in mu pomahala. Počasi si je odpel pas in stopil za njo. Skušal jo je uloviti. Izmikala se mu je in se smejala. Nekaj časa sta se lovila. Končno jo je ujel za roko in jo potegnil k sebi.

"Kako ti je ime?" je vprašal.
"Margerita" je dejala in davni spomini so priplavali v Iztokove misli.
"Božanska si," je zašepetal.
"Vem," je odvrnila in ga potegnila nase. Ves se ji je predal. Nenadoma pa je v njegovi glavi počilo in pričel je razpadati v atome.

Karbanitorili se je dvignil s sedeža, stopil k Iztoku, dvignil njegovo glavo, prekontroliral zenice in zamrmral: "Uspel sem!" Sedel je nazaj, preklopil nekaj stikal in dejal:
"Pomočnik kapetana vsej posadki … Prosim zdravniško ekipo, da pride v poveljniško kabino." Nato se je obrnil k zaslonu na steni.
"Absolute, od slej veljajo ladijska pravila številka tri, odstavek šest!" Absolute je nekaj trenutkov molčala in potem rekla:
"Operacija Delta ustavljena do prejema izvida zdravniške ekipe."

Vrata so se odprla in vstopili so trije zdravniki. Brez besed so se napotili k Iztoku. Molče so ga pregledali, se mrmraje posvetovali in nato se je eden obrnil h Karbanitoriliju.
"Kapetan je doživel halucinatorni šok. Do nadaljnjega ni več sposoben opravljati svoje dolžnosti," je dejal.
"V redu! Absolute, potrdi izvid zdravniške ekipe in nadaljuj z operacijo Delta!" Absolute se je takoj oglasila:
"Izvid potrjen, operacija Delta se nadaljuje. Oddaljenost od prve vstopne točke petdeset milijonov svetlobnih let. Minuta do izstopa iz sub-vesolja."

Vesolje je spet postalo temno in zvezde so belo sijale. Zdravniška ekipa je dvignila nezavestnega Iztoka in ga namestila v ladijsko bolnišnico.

"Izstop iz sub-vesolja je še v mejah dopustnega. Vsi sistemi delujejo normalno. Časovna zamuda je 66 sekund. Uporabljeno ladijsko pravilo številka tri. Do nadaljnjega vodi vesoljsko ladjo Absolute kopilot in vicekapitan Bergenijec Karbanitorili Monadadre. Zapis v ladijski dnevnik številka 23453-A." Karabnitorili se je cinično nasmehnil. Absolute pa je nadaljevala:
"Pričenjam z operacijo spuščanja ladje na planet Bergenijo."
"V redu, Absolute, nadaljuj!" Na zaslonu se je pokazal obraz poveljnika vesoljskega programa Bergenije. Karbanitorili se mu je nasmehnil in pokimal z glavo.
"Poročaj!" je dejal poveljnik, ko je opazil, da je Karbanitorili sam v poveljniški kabini.

"Predvidevanja naših psihologov so se popolnoma uresničila. Podzavest ljudi je močno sprejemljiva za hipnotične ukaze. Manipuliranje je v celoti uspešno na vseh stopnjah." Poveljnik se je nasmehnil:
"Dobro si opravil nalogo. Operacija Delta je bila uspešna. V rokah imamo močno orožje. Zdaj lahko osvojimo Zemljo!"
 

Naslednjih tisoč let
(objava 27.7.2011, Jašubeg en Jered, novice iz Drugotnosti - številka 19, leto IV)
Na vrh strani

Sedel je na kamen ob morju.

Nežen vetrc je kodral gladino vode in to ga je prisililo, da je pozorneje motril kamnito dno. Zavzdihnil je, ko je spoznal, da na kamnih v zalivčku ni nobenega življa več. Še lani so bili na njih drobceni polžki. A letos ni bilo tam, pod morsko gladino, ničesar več. Predlani so v vodi plesale drobcene ribje mladice in pod kamnom je bila morska vetrnica. Leto ali dve prej, ni se več prav spomnil, so med kamni švigale drobne ribice in vodni črv je tiščal svojo razcepljeno lovko daleč ven izpod kamna. Pa morske kumare, ježki … teh se že skoraj ni več spominjal. Pred mnogimi leti so tukaj v zalivu lovili ribe, pa hobotnice in sipe. Hm, školjk je bilo še več!

»Kako se jim že reče? … Prilepnice, ali kaj že …,« je pomislil. »Uh, kako dolgo že nisem jedel školjk. To je še bilo pred časom, ko niso bile strupene, te naravne precejevalke morja.«

Spominjal se je mnogih let in desetletij nazaj. Spomin mu je odtaval še v čase, preden so mu pomladili telo. Spomnil se je na sina in na svojega vnuka, nato še na pravnuke in na naslednje generacije otrok, njegovih bioloških naslednikov, ki jim ni več vedel imena in nekatere med njimi niti poznal. Rodili so se, ko je ležal v regeneraciji in čakal, da se mu zarodne celice preobrazijo v nove organe in okončine.
Zadovoljno je stegnil prste in jih stisnil v pest. Njegova roka je bila mlada in prav takšna, kot takrat, ko je imel trideset let. Spet je zavzdihnil, ko je pomislil, da ga znova in znova čaka naporno in mnogokrat boleče razgibavanje v telovadnici. Novega telesa si ne bi mogel v kratkem privoščiti. Še za tega mora odplačati preostalih deset obrokov kredita. Torej je moral paziti nanj in ga držati v kar najboljši psihofizični kondiciji.

Ozrl se je na plažo, kjer so zagoreli mladoliki moški in ženske igrali odbojko na mivki. Rjava, lepo oblikovana telesa. V njegovih časih so le redki imeli takšne postave.

»Če jim jih je mati narava dala. Pa še v telovadnici so si morali dodatno izklesati mišice. Hm, danes si pa telo kupijo. Model Apolon 12V6 ali Afrodita XU33. Če imaš dovolj denarja, si lahko privoščiš športni model, tako kot sem včasih kupoval avtomobile, da sem z njimi zapeljeval dekleta.«

Spomnil se je prve žene, s katero je živel pred Veliko transformacijo. Umrla je za rakom na rodilih. Bila je v zadnji generaciji ljudi, ki so umrli naravne smrti, dokončno umrli! Pet let prezgodaj! Pet let prej, preden … je medicina začela z regeneracijami. To je bilo takrat, ko se je pričela revolucija Singularnosti, ko je umetna inteligenca prevzela primat.

»Vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujemo,« je zamrmral. Potem se je znova zazrl v nakodrano morje in z žalostjo v srcu pričel razmišljati o polžkih, ribicah, ježkih, morskih kumarah in prilepnicah, ki jih v morju ni bilo več. In jih ne bo nikoli več, ker prazni, zagoreli, nabildani generaciji v apolonovih in afroditinih telesih ni več mar.

»Drejček,« je rekel majhen plišast medvedek, ki je prihlačal k njemu. »Mrači in hladi se. Mislim, da bi moral na večerjo. Tvoja telesna temperatura je padla in začel si se ohlajati. Ti prinesem terizolko ali pa boš šel v bivak?«

Ozrl se je in ga pogledal z nasmeškom na ustnicah.

»Hej, Medo. Prinesi terizolko in potem se usedi sem k meni. Bova gledala sončni zahod!« je rekel.

»Prav, Drejček, kakor hočeš!« je rekel njegov podporni androidni robotek in spet oddrobencljal k bivaku. Ker je imel kratke noge, je prav hecno poskakoval čez kamne na obali.

Andrej je gledal za njim in napolnjevalo ga je zadovoljstvo. Njegov model, igračka za otroke, ki jo je dopolnil z vsem, kar sta tehnologija in njegov bančni račun dovoljevala. Spomnil se je filma Umetna inteligenca, kjer je bil robot – medvedek spremljevalec glavnega junaka. Revolucija Singularnosti mu je omogočila dostop do tehnologij in znanj, da je pričel oblikovati pametne androidne mehatronične plišaste medvedke za otroke. To je postala njegova specialnost in vedel je, da je z njim razveselil mnogo otrok. Potem, ko se je regeneriral, je začel nastajati Medo po zgledu iz filma, ki je bil njegova podpora v tem drugačnem svetu. Z miselnim vsadkom je v retini obeh očes pognal nanoprojektor in pred seboj je zagledal prizor iz filma, ki ga je videl že desettisočkrat. Postal je otožen in raznežen. Ugasnil je prizor in zrl v prazno vodo pred seboj.

»Ni jim mar!« je jezno pomislil. »Že dolgi jim ni več ni mar, kaj se dogaja s planetom! Kakšna mravlja ali črv več ali manj, koga to briga! Novo telo in hajdi na nove zabave. Odmrla ledvica, zamenjajmo z drugo. Zdrobljen prst, brž po novega v regeneracijo. Še misel na bolečino si dajo izbrisati. Neprijetni spomini, klik, klik, bzzz … ni jih več! Morska vetrnica, ni važno, saj je ožigalkar! Torej nas lahko ožge. Nepotrebno … Zastarelo … nekaj še iz časov pred Singularnostjo!«

Mahal je z rokami in se ustavil, ko je medvedek rekel:
»Drejček, je kaj narobe s teboj?«

»Ne, Medo,« je blago odvrnil. »Malo sem se razjezil, ko sem se spomnil … Ah, saj ni važno! Podaj mi raje terizolko, da se oblečem.« Medvedek se je visoko stegnil in mu podal izolirni kombinezon. Ko je zategnil stik, je obleka – stroj takoj pognala ogrevanje in masažo podkožnega tkiva, da se mu je dvignila telesna temperatura na ustrezno raven. Oblačilni stroj je takoj izdelal celotno analizo in ugotovil, da je raven sladkorja rahlo presegla idealno vrednost in z ustreznimi hormonskimi spodbujevali je bilo to kmalu urejeno.

Med tem je Medo sedel in zrl proti sončnemu zahodu. Njegovi e-možgani se niso zavedali lepote sončnega zahoda, a ker je njegov Drejček rekel, da bosta gledala sončni zahod, je enostavno gledal, kako se sonce potaplja za obzorje.

»Sonce se potaplja v morje,« je rekel Medo, ko je Andrej sedel na kamen poleg njega.
»Ja,« je potrdil, »sonce se potaplja v morje.«
Medo je obrnil glavo k njemu in rekel:
»Vendar astronomsko …« Andrej je položil prst na njegova usta. »Poznam tvoj ugovor. Ampak, pretvarjaj se, da je temu res tako.«
Medvedek je zasukal glavo in skomignil z rameni. V tišini sta gledala, dokler se sonce v celoti ni potopilo v morje. Potem je medvedek rekel:
»Sonce se je potopilo v morje!«
»Res je,« je potrdil Andrej.
»Vendar to ni res, niti fizikalno, niti astronomsko,« je ugovarjal Medo.
»Tudi to je res,« je pokimal Andrej. Medved je nekaj časa razmišljal in se popraskal po glavi.
»To je protislovje!« je rekel.
»Tudi to je res, s tvojega stališča!« je rekel Andrej in nekaj v njegovem glasu je ustavilo mehatronično igračo, da ni več ugovarjala.

Andrej je nekaj trenutkov zrl v medvedka in nato v morje brez življa.
Nenadoma se mu je obraz razjasnil.
»Pridi, Medo, te ponesem nazaj. Imam daljše noge kakor ti,« je veselo rekel.
»Bi rekel, ja!« je pokimal medvedek.
Ko mu je bil v naročju, se je privil k njemu in rekel:
»Zelo mi je všeč, da me neseš!«
Andrej je zamišljeno pokimal:
»Tudi meni je všeč in to bom najbolj pogrešal …«
»Ko boš, kaj?« je vprašal robotek.
»Pogrešal te bom, ko se pridružim Mrmrajočim Umom,« je rekel Andrej in gledal naravnost v Medove oči. Njegovi e-možgani so malo zastali in premleli informacijo.
»Je to res, kar si želiš? Je tvoja odločitev trdna?« je rekel Medo.
»Jasno! Toliko me poznaš, da veš, da ne govorim kar tako!«
»Vem, saj si me ti naredil!«
Andrej je pokimal in preskakoval kamne na obali.

»Dolgo sem že na svetu, Medo. Videl in doživel sem vse. A kar ne prenesem je … malomarnosti. Tisti, 'ne briga me' odnos do vsega, me razjezi. Ljudje smo na Veneri, na Marsu in še naprej. Ampak, tule, na Zemlji, izgubljamo mravlje, polže, morske vetrnice, … Mislim, da smo izgubili tudi sami sebe … na tej poti v 'svetlo prihodnost'. Oči me bolijo od nje! In srce, razum tudi. Zato … moram nekaj spremeniti. Zato … moram razburkati svetovni kompleks, inteligenčni tank Mrmrajočih Umov. Izgubljajo se v neskončnih kalkulacijah vrtincev črnih lukenj in tranzicij skozi čas-prostor … da lahko naše medzvednice varno potujejo k drugim svetovom.«

Medo ni rekel ničesar. Samo je sprejemal informacije in jih predeloval. Saj, njegove spominske banke so bile obširne, procesor pa omejen.
Andrej je stopil v bivak in Meda posedel ob vzglavje ležišča. Med tem je materializator pričaral kozarec hranilne tekočine z okusom po jagodah na mizico. Andrej ga je spil. Ko ga je odložil, se je kozarec razblinil.

»Dovolj napredna tehnologija se ne razlikuje od čarovnije,« je pomislil Andrej. Obrnil se je k Medu in ga vprašal:
»Premišljuješ ali morda potrebuješ energijo?«
»Oboje!« je rekla igračka.
»Počakaj, te priklopim!« je rekel in z mentalnim vsadkom vklopil prenos energije.
»Boljše?« je vprašal Andrej. Medvedek je samo prikimal.

Mrmrajoči Umi je sinonim za velikansko mrežo človeških umov brez teles. Mnogi, ki so želeli prispevati k znanosti, so se odločili za bivanje v njej. Singularični stroji so vsak človeški nevron pretvorili v nanočip. Ustvarjene so enake povezave med nanočipi, kot so med nevroni. Na ta način se osebnost prekopira v Gigantopleks. To je v velikanski človeški računalnik svetovnih razsežnosti, ki omogoča na stotine izumov vsako sekundo. Singularični inteligenčni stroji te ideje pretvarjajo v nove izdelke, nove možnosti, teorije in v vse, kar hitro razširjajoča se rasa potrebuje. A že nekaj generacij predvsem preračunavajo trajektorije medzvezdnih vesoljskih ladij. Vodijo jih na njihovih potovanjih skozi magnetno-gravitacijske vozle.

»Potem boš umrl!« je rekel Medo. Andrej je sedel na rob ležišča.
»Ja, telesno bom umrl! Vse moje dobijo moji potomci. Tudi tebe, dragi moj Medo!« Medo je molčal.
»Samo moj um se pretoči v mrežo. Potem … veš, Medo. Potem bom poskrbel, da bodo v najinem zalivu spet ribice, vetrnice, morskekumare, prilepnice, a tudi ježki, sipe in celo hobotnice …« Andrej je legel vznak in si z rokama podprl glavo. Medo je še vedno molčal.

Čez nekaj časa je rekel:
»Pogrešal te bom, Drejček!«
»Saj si le mehatronska aplikacija v obliki plišastega medvedka. Ne moreš me pogrešati!«
»Saj,« je pokimal Medo. »Nič ne morem reči. Ampak, nekako … mi boš manjkal!«
»Tudi ti mi boš manjkal. Pa vse to, kar imam zdaj s tem regeneriranim telesom. Ampak, ta mi nič ne pomaga, če v zalivu ni živali v morju, ki so bile tam pred menoj že nekaj milijonov let. Vse to je zaman! Zato … moram med Mrmrajoče Ume, da vse skupaj nekako povrnem … Ne vem še kako, a se že domislim v naslednjih sto ali več letih!«

Potem je začel razmišljati še o dodoju, izumrli novozelandski ptici, pa o mamutih, … o dinozavrih in glej, celo o trilobitih. Zadovoljno je pomislil, da bo znova imel zanimivo delo za naslednjih tisoč let.
 

Na vrh strani

Vse pravice pridržane. © 2007-2011, Andrej Ivanuša, Maribor.
Zadnja sprememba na tej strani: 26.10.2016