ANDROS - ZF roman Rheia

knjige   eseji   pesmi   avtor se predstavi   kuharija   razno   vodič po vesolju   fotoalbum   igre  

AVTOR:
NASLOV:
IMPRESUM:

ZBIRKA:
ISBN:
UDK:
 UDK ZA STAT.:
 VRSTA GRADIVA:

 COBISS.SI-ID:

Ivanuša, Andrej - avtor
Rheia
Ljubljana : #Založniški atelje #Blodnjak, 2007
(#Zbirka #Blodnjak)
978-961-6400-72-5
821.163.6-93-311.2
82
monografska publikacija, tekstovno gradivo, tiskano
233075968


Sem Narava, Mati-vseh-stvari, gospodarica Elementov, vladarica Duha, cesarica Smrti in kraljica Umrljivih. Sem edina upodobitev vseh boginj in bogov, najvišja med njimi. Moja volja premika zvezdne poti, upravlja z vetrovi oceanov in strašljiva tišina spodnjega sveta se mi uklanja. Častijo me v mnogih oblikah, poznajo me pod različnimi imeni. Moje ime je Rheia Izis (Reja Izida).


Vsebina
  • 1.del - MAHINONIJ
    • SAMO SENCA
    • DOBRE VIBRACIJE
    • ASTEROID N4513-A
       
  • 2. del - NOVO EKOLOŠKO GIBANJE
    • EKSODUS
    • PLANET ALI LUNA
    • NOVI UPI
    • GRADNJA ŽELEZNIKOV
    • BRSTENJE
    • LABORATORIJ EUROPA-DVA
    • VELIKI NAČRT
    • ZARODEK
    • ZAVEDANJE
    • MATI IN OČE
    • TROJNA IZDAJA
    • NOVA
    • PRVI IN ZADNJI POLET
    • PADEC VELIKEGA ALEKSA
    • SAMA
 
  • 3. del - MIDVA SVA ENO
    • SPOZNAVANJE
    • GLOBOKO JE VESOLJE
    • STRAH IN POGUM
    • ČRVINA
    • ZDRAVLJENJE
    • VERINA POVEZAVA
    • PASJA OVRATNICA
    • MOJA DRAGA LJUBEZEN
    • TRIINPETDESET LAŽNIH ALEKSOV
    • SVOBODNA KOT PTIČ NA VEJI
    • ALEKSOVA ORANŽNA TRAVA

Knjiga je 28.junija 2007 izšla pri Založniškem ateljeju Blodnjak iz Ljubljane. Knjiga obsega 176 strani.


DOBRE VIBRACIJE
Odlomek iz knjige
Na vrh strani

Zemeljske medmrežne novice, Giganet info-portal, 5. februar 2231
Korporacija Xanadu je objavila rezultate najnovejše geološke raziskave na asteroidu Cerissimo. Asteroid je bogato sestavljen iz na Zemlji nujno potrebnih surovin. Predsednik uprave družbe gospod Francis Ford Jr. je že najavil namero o izkoriščanju rudnih bogastev na asteroidu. Objavili so tudi razpise za nova delovna mesta za vesoljske rudarje in strokovnjake različnih profilov. Delnice korporacije so zrasle za 12%. Več o tem

Prav v trenutku, ko je Beta Masoni postala supernova, je bila na nasprotnem koncu galaksije Rimske ceste rojena, hm, ... vesoljska ladja. Eh, kakšna ladja neki! Težko bi jo opisali nekomu, ki je zrasel na krilih tehnično-informacijske civilizacije na Zemlji. To je bilo biološko bitje in vesoljska ladja obenem, sposobno bivati v vseh enajstih dimenzijah vesolja istočasno. Saj vem, da običajnemu bralcu že štiri dimenzije popolnoma zadostujejo. Ampak teorije pravijo, da jih je enajst. Vsekakor vam lahko zagotovim, da jih je res enajst. O tem se se dejansko prepričal na lastni koži. Dobesedno!

Zemljanu, prebivalcu prve četvorke dimenzij, je bila vidna kot vitka in mogočna vesoljska ladja. Še najbolj je bila podobna velikanskemu polipu. Nekoč so jih imenovali lignji in so živeli v zemeljskih morjih. Danes so že davno izumrla vrsta. Morda se je doktorju, ki jo je vzgojil, stožilo po njih, ali pa je v mladosti preživel mnogo časa v virtualnih svetovih, da jo je v naših dimenzijah tako oblikoval. O njegovem okusu bi težko razpravljali, a vsekakor ji je naredil všečno tigrasto kožo, hm, ... ovojnico. Tako mehka in gladka je bila pod prsti.

Preden povem še kaj več o Rhei, tako je namreč vesoljska ladja sama sebe imenovala, moram priznati tudi nekaj o moji malenkosti. Ime mi je Andrej Brodnik. Prav v času, ko se zame pričenja zgodba, sem bil prava zguba. Bilo je trenutek in sto trideset let pred rojstvom Rheie, ko sem odprl oči in zamežikal v rdeče marsovsko sončno jutro. Da se razumemo, takrat Rheia še ni imela imena. Le pridno je rasla na hranljivi kulturi pokojnega doktorja Luisa Bunuela. Seveda takrat še ni bil pokojni. A o tem kasneje! Kakor tudi o trenutku, ki je trajal sto trideset let. Zmedeni? Samo trenutek, pa vam bo vse jasno.

Torej! Zbudila me je močna sončna svetloba, ki je skozi ventilacijske rešetke prodirala prav na moj obraz. To me je predramilo. Naslednje, česar sem se zavedel, je bil hud glavobol. Potem sem razmišljal, zakaj mi sije sonce na obraz in čemu me boli glava. Prav s težavo in počasi so se vračali spomini. Le megleno sem se spominjal veseljačenja iz prejšnjega večera. Vsekakor, vsega je bilo preveč.

Zaskrbljeno sem se ozrl naokrog. Ventilacijski jašek, ki mi je nudil zavetišče do streznitve, mi ni bil znan. Le s težavo sem privzdignil rešetko in pomolil glavo na pološčen srebrn hodnik marsovskega mesta Clinton. Vsaj mislil sem tako! O, kakšna zmota! Bleščeča svetloba je v tem trenutku pričela pojemati, saj so prosojniki postajali vedno bolj motni in temni, da zaščitijo pred ultravijoličnimi sončnimi žarki dragocena človeška življenja. Pogledal sem na levo in potem s težavo obrnil glavo še na desno. Hodnik je bil prazen.

»Hm,« sem rekel in ta “hm” je pričel odzvanjati v moji glavi. Zaprl sem oči in veke spet s težavo dvignil. Hodnik mi ni bil niti malo znan. Odkar sem izgubil službo, sem prehodil mesto po dolgem in počez. Prespal sem v marsikaterem instalacijskem jašku, a tukaj zanesljivo nisem bil še nikoli. Brnenje v glavi je počasi ponehavalo. S težavo sem se prerinil skozi rešetko in zdrsnil na tla. Ventilacijski jašek je bil dvignjen kakšen meter in pol od tal. Na srečo je bil zid nagnjen in na spodnjem koncu zaobljen, da sem se lepo prekobalil čez glavo. Potem se je brnenje v moji glavi malce povečalo. Razumljivo, saj sem z glavo udaril ob tla. Zato sem obsedel naslonjen na zid in ponovno premeril hodnik v obe smeri. Ta je na obeh koncih rahlo zavijal. Prosojniki na zunanjem zidu hodnika so se položno vzpenjali nad menoj. Počasi mi je postajalo jasno, da sem na obodnem hodniku, ki je verjetno nekje pri vrhu bivalnega mehurja mesta Clinton. Potem sem moral premisliti dejstvo o bivalnem mehurju. Ni mi bilo jasno v katerem od sedmih mestnih mehurjev se nahajam. Usta sem imel popolnoma suha. Zato sem se odločil, da poiščem nekaj za žejo in vodo za prhanje. Vsekakor moram čimprej dobiti tudi kakšen aspirin, da preženem strupe iz telesa in umirim razbolelo glavo.

Postavil sem se na noge in pričel po žepih kombinezona iskati aspirin. Kot zanalašč nisem imel nobenega več. Prosojniki so se zatemnili toliko, da je na hodniku vladal prijeten mrak, ki je dobro del mojim očem. Pogledal sem najprej v eno smer, nato pa v drugo. Hodnik je bil pust in popolnoma enak v obe smeri. Nekje iz daljave je prihajal nedoločen hrum in šuštenje. Zdelo se mi je, da velikanske črpalke prečrpavajo zrak. Morda pa je to bilo samo v moji razboleli glavi. Potem sem se odločil in počasi odkrevsal v smeri v katero sem bil obrnjen.

Čez nekaj časa sem ugotovil, da me boli koleno. Sklonil sem se in presenečen opazil, da je kombinezon raztrgan in koža opraskana. Kri, ki je tekla iz prask, se je že strdila v kraste. Ob kolenu je bila zlovešča modrica, ki je povzročala bolečino. Ko sem jo previdno pritisnil s kazalcem, sem od bolečine zastokal. Potem sem opazil, da je hlačnica na drugi nogi vsa razparana in zamazana na kolenu. Kombinezon je bil na tem mestu popolnoma stanjšan, kakor da ga je nekaj obrusilo. Zravnal sem se in se spet poskušal spomniti, kaj sem počel v času od zadnjega ekstazija s pijačo do trenutka, ko sem se zbudil v ventilacijskem jašku. Razen bleščečih luči in močnega glavobola se nisem spomnil ničesar. Še enkrat sem se sklonil in presenečeno zrl na raztrgan kombinezon. Material iz katerega je bil narejen, je bil praktično neuničljiv. Ob običajni uporabi ga je bilo nemogoče raztrgati, raztaliti ali preluknjati.

Stal sem sredi hodnika in razmišljal o vsem tem. Nekaj je raztrgalo moj kombinezon. Če je raztrgalo moj kombinezon, bi to moralo zbrisati iz spiska živih tudi mene. Kombinezon so uničevali po posebnem industrijskem postopku po vsaj desetih letih uporabe. Delavcem na Marsu so ob prihodu razdelili kombinezone, ki bi pravzaprav morali trajati večno. Ta kombinezon je bil moje edino bogastvo. Všeč mi je bil že zaradi mnogih žepov, kamor sem stlačil vse svoje imetje. Razveselilo me je tudi dejstvo, da je antistatičen in se nanj umazanija ne prime. Sploh ga ni bilo potrebno čistiti. No, tu in tam sem ga opral, da sem izgnal neprijetne vonje. Saj veste, za posebne priložnosti! Sedaj pa je bil raztrgan in skrbelo me je, če si bom lahko kje priskrbel drugega. Saj sem bil popolnoma brez denarja. Zavzdihnil sem.

»Mogoče mi bodo na Cerissimu dali drugega! Korporacijskega!« sem pomislil. To me je začasno rešilo skrbi. Potem sem spet zakoračil naprej. Hodnik je rahlo zavijal v levo in ves čas je bil enak. Na vsakih nekaj deset metrov je bil nov ventilacijski jašek. Prav takšen skozi katerega sem zlezel tudi sam. Počasi sem krevsal dalje. Hodnik je še kar naprej zavijal v levo. Bil je bleščeč, srebrn in hladen. Moji koraki so odmevali v njem. Potem sem se ustavil in se zazrl v rešetko ventilacijskega jaška, ki je mlahavo visela na enem samem vijaku.

»To ni mogoče!« sem pomislil in se napotil naprej. Po treh korakih sem se vrnil in pogledal v jašek. Srepo sem se zastrmel v drobno vlakno mojega kombinezona, ki je bilo zataknjeno za rob jaška. Prišel sem okrog in okrog mehurja. Izhoda pa ni bilo. V hodnik je bilo mogoče priti le skozi ventilacijske jaške.

»To ni mogoče!« sem polglasno zamrmral. Vse skupaj je bilo nesmiselno in nekako neresnično. Le čemu bi bil tukaj hodnik na robu mehurja, v katerega bi bilo mogoče priti le skozi ventilacijske jaške? Razbolela glava me ni pustila mirno razmišljati. Spet sem zdrsnil na tla in se naslonil na notranji zid. Počutil sem se kot miš v mišnici. Seveda! Lahko se splazim nazaj v ventilacijski jašek in poizkusim najti izhod skozi ventilacijski sistem. Skrbele so me velike vetrnice, ki so gnale zrak skozi jaške. Kako priti mimo njih? A še vedno mi ni dalo miru dejstvo, da je hodnik brez običajnega izhoda. To ni imelo nikakršnega smisla!

Nekaj časa sem tako sedel in razmišljal o vsem tem. Poskusil sem se spomniti, kaj se je dogajalo z mano zadnjih nekaj ur. Izza ušesa sem potegnil zaušesni vtičnik. Bil je nepoškodovan. Zato sem ga spet postavil nazaj in zadovoljen pomislil, da bom s pomočjo tam zapisanih podatkov lahko ugotovil, kaj se je dogajalo z menoj. Potem sem spet zapadel v depresijo, saj nisem imel naprave s katero bi lahko predvajal vsebino vtičnika.

Seveda! Prejšnji večer sem zapravil še zadnji cent na računu in s pijačo ter drugimi drogami počastil vso gostilno. To je bila moja poslovilna pijanka, preden bi poletel na asteroidni pas. Brez službe sem bil in brez prebivališča. Edina možnost za preživetje je bila le, da bi skoraj kot suženj rudaril na kakšnem asteroidu. Jaz sam sem bil edino, kar sem še lahko prodal. Pravzaprav, moje roke in moja moč, vse kar sem bil in kar sem znal.

Med tem je sonce plezalo vse višje. Skozi prosojnike se je zdelo kot kakšna majhna zelenkasta svetleča plošča. To dejstvo mi je dvignilo moralo. Z nasmehom sem ugotovil, da je minil velik del dneva in je verjetno vesoljska ladja Maluna IV že odplula na rudarski asteroid Cerissimo. Brez mene! Za nekaj dni sem tako odložil odločitev o mojem nadaljnjem bivanju in življenju. In ne da bi prav vedel, se je s tem spremenila tudi moja usoda. Pričel sem se smejati in na koncu sem se na ves glas režal in krohotal. Od smeha in še ves slab od pijače in droge sem obležal na tleh ter se oddihoval.

Moj pogled je zdrsnil pod rešetko, ker se je tam nekaj svetlikalo. Sklonil sem se in s tal pobral drobno kristalno kroglico, ki je bila podobna holokocki. Obešena je bila na lepo okrašen obesek. Na eni strani je bil narisan drobcen ligenj, na drugi strani pa sonce s spiralno vijugo na sredini. Podržal sem kroglico pred očmi in zadovoljno opazoval prelamljanje svetlobe skoznjo. Z rokavom kombinezona sem obrisal prah z nje. Očitno je že dolgo ležala tukaj. Obrnil sem jo proti svetlobi in mavrično se je zaiskrila.

»Kako lepo!« sem rekel. Okras sem nezavedno porinil v žep na svojem kombinezonu. To je bil sedaj moj talisman.

Sonce se je dvigalo vedno višje in kmalu je bilo toliko visoko, da se je skrilo za kovinski strop nad mojo glavo. Nekako sem zaznal, da je manjše kot bi moralo biti. A to dejstvo mi takrat še ni prišlo do zavesti. Prosojniki v hodniku so spet pričeli bledeti, saj zdaj ni bilo več neposredne nevarnosti ultravijoličnega sevanja. Skobacal sem se na noge. Potem sem umolknil in obstal z odprtimi usti. Skozi prosojnike sem zrl na .... hm, marsovsko .... ne, ni bila marsovska pokrajina.

Polja visoke oranžne trave so valovila v rahlem vetru. Kroglasta drevesa, s katerih so rasle plastične sveče na dolgih vrvicah, so se blago nihala. Stresel sem z glavo. Bal sem se, da imam privide. Zaprl sem oči in jih spet odprl. Uščipnil sem se v lice. Rdeča trava pa je še vedno valovila na ravnici, ki je segala vse do gora na robu obzorja. Mesto Clinton zagotovo ne stoji na ravnici, temveč pod gorami, pustimi, kamnitimi in bakrenordečimi gorami! Na Marsu ni rastlin! Tam so le zelene zemeljske rastline v hidroponikih v mehurjih! Zunaj je le bakrenordeča puščava po kateri se včasih zapodijo peščeni vragi!

Stopil sem nekaj korakov do prosojnika in naslonil obraz nanj. Zamaknjeno sem strmel v prizor, ki je bil bolj fantastičen od najbolj nenavadnih prizorov iz virtualnih svetov. Kako pri hudiču sem prišel sem? Katere dobre vibracije so me postavile prav na to mesto?
 


Mnenja bralcev
Na vrh strani

Verjetno sem čisto prvi, ki sem jo prebral. No izdal bom samo to, da sem razočaran, ker v vlogi negativca ni kakega Jurija Grma (Georga Busha). Pa v kaki drugi knjigi!

Sicer pa super knjiga. Pa očitno si frik na une dokumentarce od Discoverya. V Knjigi je una piramida pred Tokiom prestala hipotetično preizkušnjo iz dokumentarca. Pa še enkrat omeniš o predoru pod Gibraltarjem in pod Evropo. Verjetno si mislil transatlantski tunel in most čez Gibraltar, ki se pojavljata tudi v tej seriji dokumentarcev.
(Bojan Ambrožič, 24.7.06)


Andros, odlična knjiga, sedi 10. Ja, vesoljski škrati se pač pojavijo in povzročijo tiskarske napake. Kaj hočemo, Aleks je še vedno prisoten v eni izmed četvork in skozi črvine nagaja tistim, ki mu pridejo mimo. Andros ima bujno in polno domišljijo in je oblikoval izjemno zgodbo. Lahko ga začnemo klicati tudi Andros Clarke. Če lahko dodam še majhno kritiko, zgodba je bila po mojem mnenju malce premalo povezana in je delala prevelike skoke brez konkretnih veznih členov. Drugače pa še enkrat sedi 10.
(Ulrich, 14.9.07)


Prebral. Prikupna ZF romanca s primesmi kriminalke. Kar se tiče tehničnega vidika, so me malce motile tipkarske napake/tiskarski škrati. Zanime me tudi, kdo je Aleks Brodnjak na strani 119: "Naslednji preboj pri raziskavi mahinonija je opravil Aleks Brodnjak na Europi." Je to morda prvotno ime Aleksa Karmika (ista stran, pred tem: "A glavnino je ustvaril Aleks Karmik na Europi"), ki ga je avtor kasneje spremenil, ker je bilo preveč podobno pripovedovalčevemu (Andrej Brodnik)? Glede Europe (Evrope): stran 26: "A če pomislimo, da je ta luna po površini večja od Zemlje, ki pa je planet,...". Kako? Evropa je seveda manjša od Zemlje. Je bila morda primerjana površina Evrope s kopnim Zemlje (tudi v tem primeru nisem prepričan, da bi držalo, ali pač?)? Da ne bo izgledalo, da samo kritiziram - sem pač pikolovski. Če knjiga ne bi bila dobra, je ne bi prebral do konca.  Torej, dobra knjiga, Andros Brodnik.
(Simon, 30.7.06)


Pravkar sem »po službeni dolžnosti« prebrala tvojo knjigo Rheia. SF ni najbolj moj žanr, ampak sin je rekel, da bi ga to zanimalo (sic!). Prinesla sem mu nekaj teh knjig iz knjižnice (malo tanjših, da ne bo prehudo) in, ko sem brskala po policah, sem naletela tudi na tvojo. In si jo seveda izposodila. Moram ti reči, da me je navdušila – z načinom, kako si zgodbo povedal, pa z zapleti, z načinom razmišljanja. Ko sem še bila knjižni molj, sem kar nekaj teh stvari brala, ampak takšne, kot je tvoja, pa še ne. Res mi je bila všeč!... Glede na to, da poznam tudi nekaj tvojih drugih del, se mi zdi fantastično, da tako dobro pišeš tako različne stvari. Mislim, da si zgrešil osnovno kariero in bi se moral bolj posvečati pisanju. Ti leži. Upam, da že nastaja kaj novega.
(Mirjana, po e-pošti, 11.12.2009)
 

Na vrh strani

Vse pravice pridržane. © 2007-2010, Andrej Ivanuša, Maribor.
Zadnja sprememba na tej strani: 13.05.2012